Nedeljo je prebudilo žvrgolenje ptic, ki so se po travniku pred hišo podile za jutranjim obedom. Vrba je vztrajno molela svoje dolge veje nekam proti Savinji, ki pa je nikakor ni mogla doseči. Spokoj jutranjega neba je pretrgal glas radovedne race, ki je z veliko hitrostjo preletela reko in se elegantno spustila v bližino brežine. 

Stanovalci majhne hiše, na kateri so bile vidne sledi desetletij, so še vedno spali. Videti je bilo spuščene rulete in v zgornjem nadstropju zastrta okna. Vse skupaj je kljub soncu, ki se je poskušalo s skromnimi žarki prebiti skozi gosto vejevje dreves, delovalo skorajda srh­ljivo. Vse je že kazalo na še eno brezskrbno nedeljsko jutro. Takrat pa je nekje v notranjosti speče hiše odjeknil krik in prestrašil vso okolico. Za trenutek je nastala grobna tišina. Celo reka je tekla veliko počasneje. Skoraj neslišno je premagovala kamenje, ki je povzročalo rahlo valovanje. Ptice so se poskrile v krošnje dreves in z varne daljave opazovale, kaj se bo zgodilo. Spet so začele oglušujoče čebljati, kot bi želele preglasiti druga drugo, ali pa so se pogovarjale, kaj neki se godi v hiši. 

»Spet isto?« zamolkel glas moškega je pripadal Milanu, ki je radovedno, a skoraj naveličano pogledal svojo ženo Marijo. Skuštrani, rahlo osiveli lasje so obkrožali zguban obraz, ki je bil nekoč drugačen. Minulo lepoto so izdajale njene travno zelene oči, ki pa so v tem trenutku bleščale v grozi. Obupana ga je pogledala in pokimala: »Tako kot že nekaj časa. Z nekom sedim v kuhinji in pijem kavo. Tudi danes nisem videla obraza. Nenadoma me nekaj zgrabi za prsi in mi poskuša iztrgati srce. Tisti nasproti mene pa se krohota z nečloveškim glasom.« Za trenutek je umolknila in se prijela za glavo: »Zakaj se mi to dogaja? Kaj mi pripovedujejo te nočne more?« Milanu se ni ljubilo razpredati o temi, ki sta jo imela že nekaj tednov. Samo zato, da je nekaj odgovoril, je rekel: »Morda pa čez dan resnično spiješ preveč kave. To vpliva na spanec.« Užaljeno se je namrdnila: »Dobro veš, da to ni res. Za vsem tem tiči nekaj globljega. To čutim! Toda kaj?« Popolnoma predramljena je počasi vstala. Milan se je ležerno obrnil na bok in ji dal vedeti, da še ne misli iz tople postelje. Medtem ko si je natikala nogavice, ga je čez ramo vprašala: »Ti še ne boš vstal? Pridi no,« je že malo nejevoljno zamrmrala, »kava ni dobra, če je mrzla.« Jezno se je odkril in hitro vstal. Karajoče ga je pogledala: »Ne vstajaj kot furija! To ni dobro za tvoj pritisk.« Ne da bi ga videla, je zavil z očmi in pogledal nekam proti stropu, kot da bi tam iskal rešitev ali pa mogoče pravo besedo. S težkimi koraki je odšel po stopnicah v kuhinjo. 

Zadišala je kava. »Je ne bi spila zunaj?« ga je prijazno ogovorila. »Lahko,« je zamrmral. V sebi je premleval, kako lahko nekdo tako teži. Ves čas nekaj zahteva! Nikoli ne utihne. Kar naprej in naprej se ponavlja. Zdaj pa še te njene sanje! Že nekaj časa se ni naspal. Iz dneva v dan jo teže prenaša. Na živce mu gre njeno postarano in zanemarjeno telo. Kako zelo se je spremenila! Včasih se vpraša, kaj ga je na njej tako pritegnilo, da vztraja že petintrideset let. Zunaj je bilo že prijetno toplo. Nalila je kavo: »Boš mleko?« »Ne!« je odrezavo odgovoril. Zakaj ga sprašuje, če dobro ve, da nikoli v življenju ni pil kave z mlekom. »Kaj bi danes kuhala?« Ni in ni nehala govoričiti. Vsako nedeljo skuha govejo juho, zakaj ga potem tako neumno sprašuje. Kot da bi imel možnost, da ji predlaga kaj drugega. O, saj je že poskušal! Pred leti. Pa je vedno nazadnje jedel govejo juho! Njegovi predlogi ji nikoli niso bili po godu. Vedno se že vnaprej odloči, potem pa ga, takole iz fore, sprašuje. Pridejo dnevi, ko jo neizmerno sovraži. Tako kot danes! Skrivaj jo pogleda. Kako zelo mu je zoprna! Kaj bi dal, da bi lahko sedel sam in počasi srkal kavo. Poslušal bi rahlo šumenje reke. Opazoval bi Ijubezenske prepire vrabcev in sinic. Nihče ne bi drezal v njegovo notranjost. Sovražil je občutek, da mu hoče s svojimi vprašanji iztrgati drobovje. Prav čutil je, kako globoko se plazijo njene besede, in bolečina ob tem je segala od pet do glave.  


*Z zgodbo Vrba žalujka je na enajstem Oninem natečaju leta 2007 zmagala avtorica Milojka Mohor. Rdeča nit natečaja je bila Zakaj ima ta sladkor tako grenak priokus? 

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.