Danes sem gledala svoje roke. Polne ureznin, krast. Bojim se kratkih rokavov. Vedno nosim le dolge rokave. In žabe. Danes sem jih spet oblekla, ker sem čutila, da bo zraven. 

Odvrgla sem telefon, sem ti to že povedala. Vedno rečem povedala, pa le pišem. Pišem tebi. Pišem sebi … 

Odvrgla sem nož, ampak nova rana je že bila zadana. Zavedam se jih, pa se jih v bistvu niti ne zavedam. Čutim jih, pa jih v bistvu niti ne zaznam. Sem, pa me v bistvu niti ni. 

Ko bi le bila metulj, čebelica … da bi odletela … daleč stran … ponovno zbežala. 

To noč sem bila ponovno sama. Mil me je našel, videl je kri …. Kričala sem, udrihala po njem … odšel je. 

Upam, da se vrne. Potrebujem ga. Upam, da se tega zaveda. 

Tako kot se jaz, ko ti pišem. Ne vem, ko ti pišem, nisem jaz. Ne morem tako razmišljati. Zdim se tako razumna. Ko ti pišem, je tako lahko. Ko ležim … 

Nisem mogla spati. Čutila sem ga … ne blizu … ne vem … kje … čutila sem ga. Vedno je ob meni in vedno bo ostal … 

Njegov mastni jezik na mojem vratu. Potne roke, potno telo … Včeraj sem hitro končala, samo da je bilo konec. Bolelo me je. Ponovno. Nikoli še ni bolelo kot včeraj … 

Hotela sem, da čim prej konča in odide. Vzdihnil je, si zaprl zadrgo, ampak ni odšel. Celo noč je bil ob meni. Nisem mogla spati, čutila sem ga. Ni smrčal, ni dihal, ampak … bil je ob meni. 

Ko bi se vsaj Mil vrnil. Bi ga vsaj nagnal. 

Jaz sem nemočna proti njemu. Bojim se ga. 

Terapevt me je klical. Sprašuje, kje sem. Se boji za terapijo, za denar? Zame se gotovo ne boji. Mogoče mu je celo vseeno, vsaj tako mislim. Nikoli ni bilo nikomur mar zame. Ne mama, ne sestra, ne teta … nihče mi ni hotel pomagati, pa vem, da so vsi vedeli. 

Danes me ni klical. Bila sem celo zunaj. Čisto na kratko, za par minut. Dolgo že nisem bila zunaj. Strah me je iti ven. Bojim se, saj sem še majhen otrok. Saj razumeš, ane? 

Spet je bil ob meni. Kar prišel je. Nekaj sem delala, ne vem več, kaj. Prišel je, me na silo potegnil. Nikoli ni bil grob do mene, danes pa … Kričal je… da ve za naju. Naju je mislil, veš. Da ti pišem … Le od kod bi to vedel? Nikomur te nisem omenila. Le od kod mu to? 

Tepel me je. Še sedaj me boli, ker sem padla po tleh pod težo njegovih rok. Upam, da Mil ne bo videl modric. 

Pospravljala sem, da bi skrila, da je bil tu. Sebe več ne umivam, ko konča, le žabe potegnem nazaj … in začnem pospravljati. 

Divje pospravljam, sesam, ribam, drgnem … 

Hočem ga izbrisati ven … pa ne gre … 

Danes bom povedala Milu …. Skupaj ga bova zaklala in … ko ga več ne bo, ne bo tudi mene. Ne bo otroka … Svobodna bom … Kot metulj. Kot čebela. Ampak ne njegova …. 

Zamenjati moram skrivališče, veš. Drugam te moram dati. Nekam bolj na varno … Da te ne najde, ko se vrne. 

Vem, da bo jutri spet tu. Čutim, da bo. Da te bo iskal. 

Mogoče ti nekaj dni ne bom pisala. Ampak da veš, mislim nate. Tudi če ne bom jaz. Jaz odrasla. Jaz intelektualna, ki čutim kot otrok in pišem kot odrasla. Otroških misli se ne da pisati, ane. Njih lahko le doživljaš. In se jih spominjaš. 

Moram te zapreti in skriti. Saj mi ne boš zameril. Ane, da ne boš jezen name. Vsaj ti ne. Vsaj tokrat ne. 

Prosim. 


*Z zgodbo Zlorabljenka na trinajstem Oninem natečaju leta 2009 zmagal avtor Iztok Majhenič. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni dnevnik.  

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Tangice.