Ne štejem več dni. Odkar se zavedam, gre čas mimo mene. Fazo, da bi ob­toževala sebe, sem preživela. Ali pa potlačila vase. Saj niti ne vem, kdo  je kriv. On? Jaz? Kdor koli že, na koncu trpim jaz. Včasih sem se mu upi­rala, sedaj pa … Ne, nisem se mu upirala, dovolila sem. Dovolila sem, da je prišel k meni, me prijel, objel, stisnil … Njegov vonj, dihanje … 

Le tebi se lahko zaupam. Ne vem, imam občutek, da ko tako sedim in pišem, da … Bila sem na terapiji, vendar … Jaz ne vidim napredka, terapevt trdi, da ga. Kaj vem, mogoče pa nima plačano, če bi priznal, da mi ne more pomagati. 

Danes me je spet klical po telefonu. Četudi je bil tiho, vem, da je bil on. Strah ga je, da bi o tem govorila drugim. Mene je strah njega. 

Če tako napišem le tebi … Mogoče ne bo izvedel … 

Če bi, bi zagotovo naredil vse, da me utiša. Mene in tiste, ki vedo. 

Naslednji dan. Komaj se mi je uspelo malo naspati. Strah me je. Čutim ga, da je nekje okrog mene, četudi vem, da ne bo prišel notri. Poprej ga niti nisem slišala. Le občutila sem. Njegove roke, tihi glas, ki je trdil, da vse dela le iz ljubezni … in bolečino … Ne bolečino, sramoto. Da sem jaz naredila nekaj narobe, ne on. Mene je bilo sram, ne njega. Krivila sem sebe. Zaslužim si, sem si govorila, pa niti nisem vedela, zakaj. Mogoče pa mi je on to vsilil. Ko si je zaprl hlače. Ko sem slišala zvok pasu, s katerim mi je poprej grozil. 

Nato pa je šepetal, da me le ščiti, da so drugi nevarni, da mora biti zraven mene, da me mora stisniti, prijeti, božati, se dotikati. 

Verjela sem mu, kot vedno. Niti se ne spomnim več, kdaj je bilo prvič. Po navadi sem se umivala, nato sem tudi to prenehala. Le zvila sem se in … Tudi jokala nisem več, ampak sem le stisnila oči in hotela … 

Danes se tega zavedam. Rada bi ti napisala več, pa ne morem. Danes me vsaj ni klical. Se je premislil? Je odšel? Ti veš in bi mi zagotovo povedal, če bi mi lahko. Zagotovo bi mi pomagal, pa si le dnevnik. Le neki zapis. Le tisti otročji jaz. Otrok, ki je vedno ostal v meni. 

Čudno, tudi danes me ni klical. Ob večeru me je zvilo. Spomnila sem se, da se ni dogajalo le v moji sobi. 

Pomivala sem posodo, ker sem jo morala. Mama je vedno le delala, on je ni nikoli pomival. To je bilo moje delo. Vsi smo imeli svoje delo. Je bilo to, kar je počel, njegovo delo? Se je mama tega zavedala, pa se je le zazrla mimo? Čutila sem, ko je prišel za menoj. Njegovo dihanje, njegova senca … Tresem se, on pa mi govori, naj se nič ne bojim. Dokler bom tiho, se nimam ničesar bati. Če komu povem, bo vsega konec. Tudi mene. Potem me ne bo, mi je rekel. Predala sem se, kaj bi lahko drugega, ko sem čutila njegove roke na svojih spodnjicah. Namenoma sem začela nositi žabe. To ga je razjezilo, ker me ni mogel takoj občutiti, ker se je moral stegovati, jih vleči dol. Udaril me je in mi rekel, da sem namenoma v žabah. Starih debelih žabah. Nato se je opravičeval in mi govoril, da mu tega ne smem storiti. Tolažil me je, stisnil k sebi in že imel roko … Hotela sem jo odmakniti, da ne morem, sem rekla … 

On pa je le stiskal roko, mi potiskal prste … Ter prijel mojo roko in jo tlačil pod hlače. Če on mene, moram tudi jaz njega … 

Verjela sem mu, naredila sem, ker sem vedela, da bo nato mir. Za kakšen dan, dva … 

Spominjam se. Vse bolj se spominjam. Vse bolj doživljam. Čutim njegovo senco, čutim ga ob sebi, četudi ga ni več … 


*Z zgodbo Zlorabljenka na trinajstem Oninem natečaju leta 2009 zmagal avtor Iztok Majhenič. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni dnevnik.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.