Prečkala sva zaledenelo jezero in se znašla pred ledeno steno. Poskusila sva s piščalko priklicati pomoč, vendar naju nihče ni slišal. Vsi so se že zdavnaj greli ob gašperčkih in srkali vročo limonado. Nihče ne bi bil tako nespameten, da bi sredi noči taval v ledeniku. Hotela sva se že utaboriti, da bi se pregrizla skozi noč, ko sva opazila shojeno stezico in ob njej kopico markacij. Zelo sva si oddahnila in se čez kakšno uro privlekla do vasice Lobuche. 


Veličastni prelazi 

To je bila samo ena izmed dogodivščin, ki se nama je pripetila na pohodu v Himalaji. Najina pot se je začela v Katmanduju, glavnem mestu Nepala. Kot strastna hribolazca sva si zadala precej težavno »pot treh prelazov«. Najprej sva se povzpela na Kongma La (5535 m), prečkala ledenik na prelazu Cho La (5420 m) in uživala v veličastnih razgledih s prelaza Renjo La (5345 m). Potovala sva konec novembra in v začetku decembra, ko je vreme še stabilno, hkrati pa sva se izognila množicam, ki zgodaj jeseni pustošijo po Himalaji. Izlet sva si zastavila precej ambiciozno, saj nisva najela vodnika ali nosačev, kot je običajno. 



Lukla – najnevarnejše letališče na svetu 

Najprej sva z manjšim športnim letalom poletela do letališča Tenzig-Hilary v osrčju Himalaje, ki slovi po številnih spektakularnih nesrečah. Februarja 2016 je bila zadnja, s 23 smrtnimi žrtvami. Letališče v Luki že dvajset let zmaguje na neslavni lestvici najbolj nevarnih na svetu. Glede na vremenske in siceršnje razmere je presenetljivo, da ni še več nesreč. Pristajalna steza je dolga samo 527 metrov, na eni strani je prepad, na drugi strani pa se dviguje strma stena. V slabi vidljivosti je lahko drobna napaka usodna. 


Pri minus desetih stopinjah v sobi 

Od Lukle sva se podala po pešpoteh in srečevala karavane mul. V predelih nad 4000 metri prenašajo tovor izključno kosmati jaki. Najbližja cesta je od Lukle oddaljena kakšen teden hoje, zato morajo tovor iz nižin prinesti bodisi na hrbtih živali bodisi znamenitih nosačev. V zadnjem času so vse glasnejši predlogi, da bi vsaj za tovor zgradili žičnico. Domačini se modernizaciji upirajo, saj se bojijo, da bodo nosači izgubili delo. Še ostreje pa nasprotujejo gradnji ceste, ki bi uničila njihovo gorsko kulturo in ekskluzivni pohodniški turizem. 

Kmalu sva prispela do Namche Baazarja (3500 m), cvetočega mesta, ki pomeni zadnji stik s civilizacijo. Nad Namche Baazarjem so zgradili eno višjih letališč na svetu (3700 m), kamor bi vozili petične goste, ki bi si želeli brez utrujajoče hoje ogledati Everest. Nedaleč stran so v megalomanskem projektu zgradili razkošen hotel s sobami pod pritiskom, da bi gostom omilili neizbežno višinsko bolezen. Projekt je padel v vodo, hotel s sijajnim razgledom na Everest pa vse bolj propada, saj ni pretirano priljubljen, pohodniki so zadovoljni s skromnejšo nastanitvijo v bližnjih kočah. Pot sva nadaljevala prek vasice Tengboche (3867 m), ki slovi po enem najpomembnejših budističnih templjev v Nepalu, in se povzpela do slikovitega kraja Chhukung. 

Prašna pot se je vila mimo prikupnih vasic, kjer sva se lahko pokrepčala s »šerpovo obaro«, okusno zelenjavno juho ali momoti, nekakšnimi njoki z različnimi nadevi. Prenočevala sva v ložah, skromnih kočah, kamor smo se zvečer natepli pohodniki in se v jedilnici greli ob gašperčku. Sobe niso ogrevane ali izolirane. Večkrat je skozi izbe pihal polarni himalajski veter. Nič nenavadnega ni bilo, da je voda v sobi, kjer sva spala, zamrznila ali da se je temperatura spustila do bridkih minus deset stopinj Celzija. 



Potres in pogubna nesreča na gori 

Da bi se za prihajajoče prelaze dobro pripravila in aklimatizirala, sva se povzpela na bazni tabor gore Ama Dablam (6828 m). Tomaž Humar in Vanja Furlan sta za zahtevno novo smer, ki sta jo preplezala v alpskem slogu, leta 1996 dobila prestižno alpinistično nagrado zlati cepin, nekakšnega alpinističnega oskarja. V baznem taboru sva srečala bavarsko alpinistko, ki je želela preplezati goro, vendar ji zaradi hudega prehlada ni uspelo. Nemka je obujala mučne trenutke, ko se je z visoko vročino morala na drugem višinskem taboru privezati, kadar koli je šla na stranišče. Za odpravo je odštela 6000 evrov. V ceno so bili vključeni gorski vodnik, kuhar, šotori z vso opremo in predhodni višinski vzpon na enega nižjih šesttisočakov. 

Tisto noč naju je zbudil potres, ki je dosegel 5,6 stopnje, prvo večje tresenje zemlje po potresu aprila 2015. Zjutraj je pred našo kočo pristal helikopter z reševalci. Razburjeni domačini so nama povedali, da je plaz, ki ga je sprožil potres, poškodoval vodnika, ki je bil na gori Ama Dablam že 22-krat. Če kmalu ne bo dobil zdravniške pomoči, je lahko tokratni vzpon zanj usoden. Nesrečno naključje je hotelo, da se je ravno tisti dan ob gori vila gosta megla in preprečevala reševalno akcijo. Kasneje sva izvedela, da je gorski vodnik v bolnišnici umrl. »Gora ga je hotela zase,« so šepetali domačini. 


Everest in instant turisti 

Z vasice Chhukung sva napadla prvi prelaz Kongma La (5535 m) in se spustila v prašno in vetrovno dolino Khumbu, po kateri se vali truma turistov, ki želijo kar najhitreje priti do baznega tabora gore Everest. Številni si naročijo helikopter, ki jih udobno odpelje nazaj do Lukle. V zadnji utrjeni gorski postojanki Gorak Shep (5164 m) naju je ponoči napadla strašanska višinska bolezen. Zavijanje vetra, lajanje ter renčanje psov so še pripomogli k občutku, da sva na koncu sveta. Pravzaprav bi bila ta alpinistična postojanka odličen kraj za snemanje grozljivke. Občutek popolne izoliranosti in preteča nevarnost jetijev bi dobro začinila zgodbo o pohodnikih, ki sta se sredi noči izgubila v ledeniku. 

Aprila, ko je vrhunec plezalne sezone, postane tabor živahna alpinistična postojanka. Za vzpon na Everest morajo alpinisti odšteti več kot 50.000 evrov. V zadnjih letih so bile odprave zaznamovane s številnimi nesrečami. Leta 2014 je plaz zasul bazni tabor, pri čemer je izgubilo življenje 16 gorskih vodnikov in še enkrat toliko turistov. Leto kasneje je plaz, ki ga je sprožil rušilni potres, ponovno zahteval številne smrtne žrtve med alpinisti in domačini. 



Življenje šerp 

Šerpe ali »ljudje z vzhoda« so prišli v 15. stoletju s Tibeta. Popolnoma so se prilagodili življenju na visokih nadmorskih višinah in slovijo kot spretni ter pogumni alpinisti. Šerpe imajo dober smisel za humor, redko se razjezijo in so vedno pripravljeni pomagati. Nekega dne sva po pomoti pustila najino kosilo v koči. Čez kakšno uro je za nama pritekel domačin in nama prinesel pozabljena trdo kuhana jajca. O napitnini še slišati ni hotel! 

Od leta 1950, ko se je začel alpinistični turizem v Nepalu, so šerpe nepogrešljivi spremljevalci odprav po vsem svetu. Leta 1953 sta šerpa Tenzig Norgay in Novozelandec Edmund Hillary osvojila Everest. Tenzig je še danes nepalski narodni heroj. Pohodniki so v Himalajo prinesli denar in šerpe danes živijo bolje kot kdaj koli prej. Kljub temu je komaj 66 odstotkov ljudi pismenih, ženske so velikokrat v nezavidljivem položaju. Znan je nepalski pregovor, da je imeti hčerko kot zalivati sosedov vrt. V ruralnih predelih, stran od turistov, še vedno ohranjajo staro navado, da se ženska poroči z dvema bratoma, saj bo eden od njiju pogosto na poti. Po podatkih številnih človekoljubnih organizacij naj bi bilo letno od 10.000 do 15.000 mladih Nepalk prodanih v bombajske bordele. Ko se kot prostitutke okužijo s HIV, jih upraviteljice javnih hiš vržejo na cesto. K sreči se razmere izboljšujejo. Domačini ne nasedajo več sladkim obljubam Indijcev, ki ponujajo njihovim hčeram dobre službe, ali mladim popotnikom, ki se na hitro zaljubijo v domačinko, se z njo poročijo in jo odpeljejo na »medene tedne« v Bombaj. S prihodom turizma so dobile ženske pomembnejšo vlogo v družbi, saj vodijo številne koče in znatno prispevajo v družinski proračun. 


Stran od množic 

Kmalu sva se ločila od t. i. avtoceste Everest in se podala proti drugemu prelazu najine poti Cho La (5420 m), ki velja za tehnično najzahtevnejšega. Počasi sva se prebijala čez kamenje in lovila sapo. Vsak korak je bil mučen in 15-kilogramov težki nahrbtniki so postajali še težji. K sreči sva imela s sabo dereze in prečkanje ledenika na vrhu prelaza ni bilo prav težko. Pri tem sva z začudenjem opazovala domačine, ki so skoraj v plesnih čeveljcih premagovali led in naju suvereno prehitevali. Po napornem vzponu se je pred nama odprlo smaragdno jezero Gokyo. 

Zadnjega sva morala premagati še prelaz Renjo La (5345 m), s katerega sva opazovala spektakularni razgled na Everest (8848 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8485 m). Pot se je nato strmo spustila, v manj kot dveh dneh sva se vrnila Namche Baazar. 


Slovenci na Everestu 

V Himalaji nisva mogla mimo zapuščine številnih pogumnih Slovencev, ki so preplezali skoraj nemogoče plezalne poti ter tistih, ki jih je »gora hotela zase«. Na Everest se je do danes povzpelo 17 Slovencev. Preplezali so tri različne smeri, od tega eno prvenstveno po zahodnem grebenu. Slovenci imamo tudi ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha. Zavidljiva statistika, ki nas uvršča v sam vrh himalajskih velesil.