V trenutku, ko sem zagledala Sallaya Mahometa, mi je bilo jasno, da točno ve, kaj dela. Izžareval je samozavest krivonogega moškega, ki zna vihteti vrv in že dolga leta dela z živalmi. V bližini prašne ograde, v kateri je stala čreda teh nenavadnih beštij, je popravljal sedla neobičajnih oblik.

»Ja, kaj lahko naredim zate?«

»Dobro jutro, gospod Mahomet,« sem samozavestno začela. »Moje ime je Robyn Davidson in, ehm, načrtujem to potovanje, veste, v osrednjo puščavo in rada bi dobila tri divje kamele in jih zdresirala za to pot in spraševala sem se, če mi lahko morda vi pomagate.«

»Hrrrmfffff.«

Sallay se je zasrepel vame izpod košatih belih obrvi.

»In najbrž misliš, da ti bo to tudi uspelo?«

Pogledala sem v tla, se prestopila in zamomljala nekaj v svojo obrambo.

»Kaj pa veš o kamelah?«

»No, v bistvu nič, pravzaprav so to prve kamele, kar sem jih kdaj videla, ampak ...«

»Hrmfffff. In kaj veš o puščavah?«

Moja tišina je zgovorno pokazala, da sem imela zelo malo pojma o čemerkoli.

Sallay je dejal, da mu je žal, vendar meni, da mi ne more pomagati, in se spet posvetil svojemu delu. Pa je šla moja domišljavost rakom žvižgat. Tole bo veliko težje, kot sem si zamišljala, ampak saj je šele prvi dan.

Nato sva se z geologom zapeljala do turističnega kamelarja južno od mesta. Spoznala sem lastnika in njegovo ženo, prijazno žensko, ki mi je ponudila čaj in piškote. Ko sem jima povedala svoj načrt, sta se nemo spogledala. »No, kar pridi sem, kadarkoli hočeš,« je prešerno dejal možak, »da boš malo spoznala živali.« Komaj je zadrževal porogljiv nasmešek na drugi strani obraza. Intuicija mi je jasno povedala, naj mu ne hodim blizu. Ni mi bil všeč in bila sem prepričana, da je bil občutek obojestranski. Ko sem videla, kako so njegove živali rjovele in se upirale, sem pomislila, da verjetno res ni pravi človek, od katerega bi se učila ravnanja s kamelami.

Tretja kamelja farma, na Poslovem posestvu, je stala pet kilometrov proti severu. Kot so mi razodeli nekateri ljudje v baru, je bil njen lastnik manijak.

Moj prijatelj geolog me je odložil pred pivnico in od tam sem vzdolž struge reke Charles odpešačila proti severu. Tokrat je bil sprehod prijeten, v hladni senci pod krošnjami. Tišino so pogosto pretrgale skupine psov iz naselja, ki so se z nasršeno dlako zaganjali proti meni in Diggity, da bi naju pregnali s svojega teritorija, v zameno pa so pokasirali zgolj steklenice, pločevinke in kletvice, ki so jih proti njim zalučali njihovi aboriginski lastniki. Nama z Diggity so se nasmihali in nama pokimali.


* Se nadaljuje ...