Po tem dogodku se je celo rigoroznost Kurtove družbe zdela znosna. Težko fizično delo na svežem zraku in pod vročim soncem, kamele za zabavo in Gladdy – zaradi tega je moje življenje spet postalo obetavno. Čeprav Kurt nikoli ni bil ravno dobričina, je bil vsaj sporadično hladno vljuden. Bil je krasen učitelj. Prisilil me je, da sem delala z živalmi na način, kot si zaradi prevelike strahopetnosti sama ne bi upala, vendar nikoli ni tako pritiskal name, da bi izgubila zaupanje vase. Zaradi tega sem postala neustrašna. Kamele niso mogle narediti ničesar, kar bi me kakorkoli prestrašilo. Da me v tistem času ni nobena resno poškodovala, je bilo verjetno precejšnja zasluga mojega angela varuha, Kurtove pameti in nezaslišane sreče. Zdel se je zadovoljen z mojim napredkom in začel mi je razkrivati skrivnosti ravnanja s kamelami.

»Zapomni si, vedno gledaj žival, gledaj jo dan in noč, da vidiš, kak razmišla. In vedno, res vedno so kameline potrebe na prvem mesti.«

Vsaka izmed osmih živali je imela drugačno osebnost. ­Biddy je bila matronska velika dama kameljega kraljestva in neskončno superiornejša od vsega, kar je zgolj človeško; ­Misch-Misch je bila zelo občutljiva in domišljava mlada aristokratinja; Khartoum je bil simpatična živčna razvalina; Ali je bil žalosten in stoičen klovn; Fahani je bila uboga stara senilna gospa; Aba je bila zaostalo dete, ki jo je pestila puberteta, Bubby pa neutrudljivi nagajivec. Dookie je bil kamelji samec, rojen, da postane kralj. Vse sem ljubila z antro­pomorfizirajočo predanostjo. Ne glede na to, koliko sem odkrila o njih, nikoli ni zmanjkalo novih snovi za učenje. Presenečale in fascinirale so me vse do dne, ko sem svoje štiri kamele zapustila na obali Indijskega oceana. Cele ure sem strmela vanje, se režala njihovim traparijam, se pogovarjala z njimi in se jih dotikala. Povsem so zavzele moje misli in tistega malo prostega časa, kar sem ga imela. Namesto da bi zvečer gledala televizijo s Kurtom in Gladdy, sem stala v ogradi, zaljubljeno gledala v luno ter poslušala njihovo prežvekovanje in brundajoče monologe. In medtem ko se je odvijala naša ljubezenska zgodba, mi ni bilo treba preveč razmišljati o svojem prelaganem potovanju – lahko je ostajalo kot varni sij na koncu zelo dolgega tunela.

Kurt je še naprej kričal name in me zmerjal, kadar sem kaj naredila narobe, vendar sem zdaj to lahko prenesla, celo mazohistično cenila, saj me je držalo v pripravljenosti, se zoperstavljalo moji prirojeni lenobi in poskrbelo, da sem se hitro učila. In kadar mi je namenil besedo pohvale ali redek nasmeh, mi je to prineslo občutek olajšanja in neopis­ljivega ponosa. Kompliment, ki ga iz sebe iztisne mojster, je vreden več kot milijon tistih, ki jih prosto razdajajo vsi drugi. Saj pravijo, da so bili mnogi sužnji srečni ...

* Se nadaljuje ...