Pesem sta za film Zajtrk pri Tiffanyju (1961) ustvarila sloviti skladatelj Henry Mancini in pisec besedil Johnny Mercer. Le deset romantičnih verzov in lebdeča melodija sta bila dovolj, da ji je Akademija podelila oskarja za najboljšo izvirno skladbo, leto po izidu (1962) pa je požela tudi dva grammyja. Sanjavemu tonu skladbe se niso mogla upreti niti številna zveneča glasbena imena, na svoj repertoar so jo tako med drugim uvrstili velikani Andy Williams, Frank Sinatra, Aretha Franklin, Louis Armstrong in Judy Garland, kasneje pa tudi Rod Stewart in Barbra Streisand.
A neverjetnega uspeha pesmi si studio Paramanout Pictures sprva niti predstavljal ni. Še več, v procesu urejanja filma, so bili odločeni, da jo izrežejo iz končnega izdelka. Razlog? Skrbel jih je nežni glasek Hepburnove. Sprva so razmišljali, da bi pevki posodili glas profesionalne pevke, a skladatelj Mancini (ki se je podpisal tudi pod kultno glasbo za Rožnatega Panterja) je ton skladbe posebej prilagodil Audreyjinemu omejenemu vokalnemu razponu po tem, ko jo je uzrl v filmu Funny Face. Kar mesec dni je trajalo, da se je domislil prvih treh not napeva, ki pa so pomenile resnični preboj, saj je nato skladbo dokončal v naslednje pol ure, je v intervjuju za BBC leta 2015 razkrila žena pokojnega skladatelja Ginny.
»Med predogledom filma smo bili vsi, režiser Blake Edwards pa sploh, navdušeni nad pesmijo,« se je v biografiji prijatelja in pisca besedil Mercerja spominjal Mancini. »A različica filma je bila predolga in zavedali smo se, da jo bomo morali nekoliko pokrajšati. Prva stvar, ki jo je izrekel Marty (Rackin, producent), je bila: 'Prekleta pesem mora ven.',« je med drugim povedal Mancini, njegova žena Ginny pa se spominja, da je ob tem Mancini povsem prebledel: »Vsi smo za minuto ali dve od zaprepadenosti utihnili, nato pa so se vsuli razlogi, zakaj skladba mora ostati, kjer je.«
Na koncu je le prevladala želja ustvarjalcev. Hepburnova naj bi se razjezila in vztrajala pri ohranitvi filmske sekvence, kjer lik Holly Golightly le v kavbojkah in navadni majici z brisačo zvito v turban sanjavo prepeva na balkonu. Ne le, da je pesem zasvojila množice, tako intimen trenutek je glavni junakinji, ki se v filmu neprestano zabava, vlil še nekoliko bolj človeško dimenzijo, in prav gotovo se njen novi sosed in pisatelj Paul Varjak (George Peppard) v tem trenutku zares zaljubi vanjo.
Prav verjetno so k priljubljenosti pripomogle tudi izbrane Mercerjeve besede, ki v nasprotju s splošnim prepričanjem ne pojejo o newyorški reki Hudson. Mercer je pri pisanju imel v mislih reko Black River v kraju Savannah ameriške zvezne države Georgia, kjer je pisec preživel otroštvo.
Mimogrede, le leto po izidu filma in uspehu pesmi so tamkajšnje oblasti del reke, ki je služila navdihu, preimenovale v Moon River.
Na brezskrbno otroštvo na ameriškem jugu pa so Mercerja spominjale tudi ameriške borovnice (ang. huckleberry). Idejo je pomešal še z Mark Twainovim navihancem Huckleberryjem Finnom, in verzi: »Two drifters, off to see the world. There's such a lot of word to see. We're after the same rainbow's end, waiting, round the bend. My Huckleberry Friend, Moon River, and me,« (Dva potepuha, ki se odpravita odkrivat svet. Toliko sveta je za odkriti. Oba loviva isti konec mavrice, čakava, le za vogalom je. Navihani prijatelj, reka Moon river in jaz.) so bili rojeni.
Kar pa se tiče nežne in sladke izvedbe, ki se studiu ni zdela dovolj udarna? Mancini sam je dejal, da mu je izmed več kot tisoč različic pesmi, med katere šteje tudi slovite izvedbe Sinatre in Williamsa, še vedno najljubša prav Audreyjina. »Presegla je vsa pričakovanja, ki sem jih kdaj gojil za skladbo,« je priznal.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: