Sadje v velikih lončenih posodah. Grozdje. Slive. Jagode. Jabolka. Češnje. Hladno in sladko sadje. Jeseni ga vedno položi v velike in male lončene posode in ga potem okuša. Grozd za grozdom, grižljaj za grižljajem. Sedi na vrtu med drevjem in grmovjem. V senci. Oblečena mehko in toplo, ker veje malce hladnejši vetrič. Nasmiha se zelenju okoli sebe. Smuklja prozorno zelenkaste grozdne jagode. Počasi jih utrga, da začuti njihovo vlažnost in hladnost med razgretimi prsti. Kapljice hladne vode ji spolzijo na tople dlani, da vzdrgeta njeno telo. Potem jagode ponese k ustom in zapre oči, ko se z eno izmed njih dotakne vrha ustnic, da pordijo in se napnejo. V naslednjem trenutku jagodo zadrži v ustih in jo okuša. Njeno slastnost, sočnost. Nežno jo predre in sok se ji pocedi po grlu …  

Odpre oči in nasmeh ji lebdi na obrazu, konički ustnic ji silijo kvišku. On prihaja s hitrim in prožnim korakom, se skloni k njej in jo poljubi. Začuti njegovo slastnost in vrne mu poljub, ko se v mislih vrača k premagani grozdni jagodi. Njegova roka seže med njene dolge, ravne lase, na njen topli vrat. Veter šelesti v vejah, on jo boža z mehkimi kretnjami, omamlja njene čute, njeno telo … Njeni prsti sežejo v svetlo rjavo posodo po mrzlo, hladno slivo. Ponese jo k njegovim ustom in se z njo igra. Medtem ko jo gleda globoko v oči, jo okuša. Grizlja jo. Počasi in previdno. Kljuva njeno kiselkasto meso … Z nemirno roko pa seže dekletu na prsi, poišče gumb na jopici in se vrine v toplo, mehko notranjost. Ona zadrhti, zardijo njena bela lica. Prime njegovo roko in vstane. Pelje ga z zelenega vrta v svojo dekliško sobo. Vrne se na vrt po sadje, odide v kuhinjo po belo smetano … Jesta jo iz bele skodelice. Belo smetano. Popackata se. Po obrazu. Po licih, nosu, ustih … Ližeta jo drug z drugega. Nežno in previdno. Odpenjata drobne gumbe na jopici, na bluzi, slečeta krilo, hlače … Gola se poiščeta v polmraku, ležeta na bele rjuhe, trosita sadje po svoji mladi, napeti koži. Jemljeta sadje v roke, stiskata ga med dlanmi, da se iz njega cedi sladki sok, nektar … Mešata ga s smetano, da se pritajeno počasi staplja z belkasto, sladkobno slino, prepojeno z njuno vročo strastjo … On prevzame in potepta vse njeno prepovedano, da to postane realnost in naslada. Kljuva v njeno bistvo, prsi, mednožje, da kriči v nemoči in razbrzdani vročini njeno prebujeno telo. Grabi jo za lase, grobo in vzneseno se zarine vanjo in se v valovih spušča in dviga, kipi ob stene neba. Po njunih telesih teče sladki nektar jesenskega sadja, hladi ju v razpenjeni igri ognjenega krsta. Dvigne se nad njiju in ju objame jesenski veter in ju nosi nekam daleč … Ona se komaj še trudi ohraniti kančico zemeljske obstojnosti, da se mu ne preda popolnoma, da je ne uniči strahotna sla. Toda ob koncu njune ljubezenske igre ne vzdrži več in ga objame z obema nogama za čvrsto zadnjico, požre ga vase in posrka njegov med. Na koncu je brez moči. Obleži ob njem in se nežno zarine pod njegovo pazduho. Vonja ga, mirno prisluhne bitju njegovega divjajočega srca, ki se počasi umirja.  

Ozre se na vrt. Težke veje dreves se upogibajo pod težo jesenskega dežja. Ni slišala, kdaj je začelo padati. Zamudila je usip izpod neba. A kaj … Nasmeh na njenem obrazu ne zamre. Samo da ni zamudila česa drugega. Hitro najde celo, sočno, sladko jagodo in jo pogoltne. Sadje v velikih lončenih posodah počije. 


*Z zgodbo Oktober je na tretjem Oninem natečaju leta 1997 zmagal avtorica Urška Henigman. Rdeča nit natečaja je bila erotika.

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Vrtnar.