Njena zgodba je ponekod tudi trpka. Ko sva se spoznali, je minilo že sedem let, odkar je napisala knjigo Moje življenje z Ježkom. Da, Jana je bila soproga velikega Frana Milčinskega - Ježka. Spomin, ki ga danes negujemo o njem, je zvesta priča njegovemu neprecenljivemu umetniškemu opusu. A pozabljamo, da je bila pisateljica tudi ona.

Preberite tudi intervju z Janino vnukinjo Nano Milčinski, ki se pokojne babice in Ježkove žene spominja po pravljicah, ki ji jih je zvesto pripovedovala.

Lukec dobi sestrico

»Ne vem, ali je kdaj prebral, kar sem napisala, in nikoli ni ničesar pohvalil,« mi je zaupala v intervjuju. »To me je bolelo.« Je avtorica knjige Lukec dobi sestrico, za katero je prejela tudi Levstikovo nagrado. Povedala mi je, da je pisati začela že v gimnaziji, pri revijah očeta in mame: »Ko se je začela vojna, je vse zamrlo, oče je zaradi kulturnega molka nehal izdajati revije in vse so nam pobrali. Potem sem začela po malem pisati. Najprej v Cicibana, potem v revijo Otrok in družina. Nato sem delala pri izseljenski reviji oziroma vsepovsod tam, kamor sem imela korajžo pristopiti. Včasih sem kakšen tekst anonimno poslala na razpis.«



Z blazino čez glavo

Ježka je spoznala dvajsetletna v gostilni nasproti Drame, še preden so ga junija 1941 poslali v zapor zaradi žalitve italijanske oblasti. Pove mi, da je bila tista zima, ki jo je preživel v zaporu, še prav posebno huda, ostra in mrzla. Tedaj se je začela v njem rojevati bolezen, ki ga je pestila do smrti. Ankilozirajoči spondilitis oziroma kronična revmatična bolezen, za katero je značilna prizadetost hrbtenice (Ankilozirajoči pomeni tak, ki se spaja oziroma zatrdeva, spondilitis pa vnetje v predelu vretenc, op. p.). 



»Nisva imela skupne spalnice,« mi je zaupala, »ker je veliko delal ponoči, če pa je bil bolan, je hodil naokoli in stokal. Vsakič sem se zbudila, ko je naredilo klik ob dotiku na stikala, da bi prižgal luč. Kot pri otroku, ki ga slišiš obrniti se, četudi trdno spiš. Potem sem čakala, kaj se bo zgodilo. Če sem slišala, da se je ulegel, sem tudi sama zaspala, če pa je dolgo trajalo, sem šla pogledat, kako je z njim.« Včasih je bila Ježkova bolečina tako huda, da je do Drame, kjer je takrat delal, potreboval tudi uro in več, čeprav je družina živela le nekaj minut stran. »V glavnem je ležal, z blazino čez glavo, če ni šlo drugače,« zaupa Jana.



Poljubljam te. Ati.

Nekoč ji je v pismu z Golnika napisal: »Delal bom tisto, kot vedno, kadar sem bil v bolnici. Ob pol osmih zjutraj ti voščim: Dobro jutro, mamica. Preden zaspim, ti voščim: Lahko noč, punčka moja. Vmes pa se igram s spomini na srečo, ki si mi jo dala. Poljubljam te. Ati. Pozdrav iz srca za M1 in M2.« »Zjutraj mi je navadno res skuhal kavico,« pove Jana v intervjuju. »Ko sem začela hoditi v službo, me je zbujal. Ponavadi mi je prinesel bonbon za bujenje. Ko sem rekla, da moram kaj pojesti, mi je postregel še piškote. Bil je buden in dobre volje in še svak, zdravnik, se je temu čudil, ker so ljudje s to vrsto bolezni zjutraj zelo poteptani. On pa je ravno zjutraj imel moč, potem je začel usihati.« Jana je umrla aprila 2007. Spomin nanjo ostaja živ.