Glasba, ki se človeka dotakne, človeka spremeni. A če greva še korak dlje, se morava vprašati tudi, ali zmore glasbenik, še posebno vokalist, prinesti spremembo, priložnost za razmislek, soočenje morda?  
Glasba je gotovo nekaj, kar se ponaša z izjemno močjo. Toliko bolj tista, ki je opremljena z besedami. Če se znajdeš na koncertu, kjer umetnik misli podaja v jeziku, ki ga razumeš, jeziku, ki je podprt z glasbo, ki te v plesu z besedami gane, potem je to izkušnja, ki ostane s tabo.  
Poezija danes mnogim ponuja priložnost osebne preobrazbe. Predvsem ženske so tiste, ki v teh časih potrebujemo občutek skupnosti, sestrstva, in z glasbo lahko dobimo oboje. Ženskam je danes sicer »dovoljeno« izkazovati vso svojo moč, a se vseeno bolj ali manj burno spoprijemamo s preobrazbo. Glasba lahko ženski, ki se želi izraziti, prižge luč.

Nisem tiste vrste pesnica, ki bi pisala verze »Donald Trump, ti si cepec.« Bližje so mi bolj univerzalne teme, ki pa jih lahko posamezniki začutijo povsem po svoje glede na to, v kakšnih življenjskih okoliščinah so se znašli. 


Pogovarjava se s pomočjo spleta. Vi sedite na kavču v newyorškem Brooklynu, jaz v Ljubljani. Prej ste omenili, da je danes ženskam dovoljeno pokazati svojo moč, a obenem ZDA vlada »rohneča pošast«, ki bi se rada vrnila v preteklost. Ko nam je težko, v umetnosti iščemo uteho. Imate namen napisati kakšno pesem tudi o aktualni ameriški politiki, recimo?
Nisem tiste vrste pesnica, ki bi pisala verze »Donald Trump, ti si cepec.« Bližje so mi bolj univerzalne teme, ki pa jih lahko posamezniki začutijo povsem po svoje glede na to, v kakšnih življenjskih okoliščinah so se znašli. Obenem to lahko pomeni tudi, da bom morda sama, ko bom pesem izvajala, mislila na politika, ki ga preziram, čeprav pesem ni bila ustvarjena zanj.
Z aktualnimi dogodki se ukvarjam vsak dan. V resnici jim ni moč ubežati. Zadnjo ploščo Regina sem dokončala pred predsedniškimi volitvami. In ko smo nato dobili za predsednika Trumpa, je tudi moje besedilo na plošči kar naenkrat dobilo nek nov pomen. Izkušnja ustvarjanja Regine izraža moje poglobljeno hrepenenje po ravnovesju, želji po spremembi … Čeprav so me rezultati predsedniških volitev razžalostili, so dali moji umetnosti v resnici le še več zagona. Podkurili so moj ustvarjalni ogenj. 



Glas se mi zdi eden najbolj osupljivih instrumentov. Kaj čutite, ko ste na odru in delite svojo ustvarjalnost?
Tudi zame velja, da je glas moj najljubši inštrument. Sicer ga razumemo kot nekaj povsem samoumevnega, uporabljamo ga vsak dan, s pogovarjanjem izražamo svoje misli. A to, da ga nato povežemo še z melodijo, predstavlja novo in presunljivo izkušnjo.
Razlika med nastopanjem in ustvarjanjem glasbe je ogromna. Večje kot je poslušalstvo, ki pride na moj koncert, bolj se napolnim z energijo, ki jo oddaja. Če ljudje poslušajo zavzeto, tudi jaz dam več. Lahko stopim na oder v prostoru, ki je sicer videti neoseben, sterilen, a če so v njem ljudje, ki me zavzeto poslušajo, zacvetim.
Ustvarjanje v intimi in tišini doma odpre en del mene, oder in razkrivanje pred množico pa drugi. Takrat oddajam energijo, ki je budna samo, ko so prižgane odrske luči. Včasih se koncert konča tako, da celo sama ostanem brez besed, kot da sem doživela zunajtelesno izkušnjo.

Ženskam je danes sicer »dovoljeno« izkazovati vso svojo moč, a se vseeno bolj ali manj burno spoprijemamo s preobrazbo. Glasba lahko ženski, ki se želi izraziti, prižge luč. 


V ponedeljek, 6. novembra, nastopate v Ljubljani. Obstajajo razlike med tem, kako se ljudje različnih narodnosti odzivajo na vaše nastope?
Ko nastopam v Nemčiji ali Švici, sem vedno priča posameznikom, ki me mirno in tiho poslušajo. Za nas Američane je kaj takega, če na koncertu uživamo, nenavadno. Na začetku sem si zato pogosto mislila, da je nemška in švicarska mirnost povezana s tem, da jim nisem všeč. Ko so me nato objeli burni aplavzi, mi ni bilo sprva nič jasno. (Smeh.)
Japonska je podobna; poslušalci so ubogljivi in spoštljivi. Vsi začnejo in končajo s ploskanjem sočasno. Naslednji hip že stojijo v vrsti, da bi se fotografirali s tabo, kupili ploščo. Nato v hipu izginejo.
Italijani in Španci so bolj živahni. Med koncertom klepetajo, se smejijo, snemajo. In nato te svoje posnetke delijo na socialnih omrežjih, da čim več ljudi izve zate. Zelo lepo izkušnjo sem imela z estonskim in češkim poslušalstvom. Tudi koncert v Amsterdamu je bil zelo prijeten.