»Skrbniki niti ne razmišljamo o tem, koliko so naši kosmatinci koristni, ker smo pač nori nanje. Ljubezen ni praktična. Stoji na dežju in pobira drekec za svojim kosmatim angelčkom. Zame je Runi družinska članica. Je pa dejstvo, da so psi osebni multimenedžerji; organizatorji prostega časa in budistični učitelji o tem, kako se je treba veseliti trenutka, se vsak dan igrati ter tekati po naravi. Mene uči odgovornosti. In ko me prisrčno vabi k igri z žogico, si ne morem pomagati, kot da sodelujem in za nekaj minut pozabim na vse skrbi. Na daljšem sprehodu jo spustim, da galopira z velikim veseljem, in ko prigalopira nazaj z blatnimi tačkami, se je nekaj najlepšega zazreti v tiste očke, ki hvaležno, srečno gledajo nazaj in pravijo: OK, zdaj pa na večerjo, ne?«