Zadaj, za silhuetami najvišjih stavb v mestu, zvezde že bledijo. Avto (ni ga hotel pustiti preblizu njene hiše) sameva na parkirišču. Ko ga uzre, se mu zazdi kot zvesti zaupnik, ki mu ni mar lastne žrtve. Obriše mu jutranjo roso z vetrobranskega stekla in spusti šipi ob sprednjih sedežih. Iz bližnjega parka prinaša leno tekoča reka vonj po pokošeni travi in medenih lipah. Sede in spusti težo glave med dlani. 

Še vedno je v njih! Dlani prepoznavajo njeno toploto, njene oblike in hranijo v svoji posodi njen vonj! Ob pritajenih glasovih spečega mesta se zaveda močnega, vznesenega butanja svojega srca in – vonjav! Kot da je v vonjavah vsa orkestracija tistega, kar čuti ta hip kot večje od sebe. 

Najraje bi tako ostal. Pusti, da ga zbujeno žgolenje kosov počasi trezni iz zamaknjenosti njune bližine. Še vedno je tam, v mraku hodnika, do koder ga je pospremila; ji ob slovesu razpenja haljo, da jo posuje s poljubi v slovo, se poskuša nagledati njene razkošne nagote, pa čeprav pada nanjo le bledi soj zaspanih uličnih svetilk skozi debele, rebraste šipe vhodnih vrat. 

Zmaje z glavo, kot da si še vedno ne more verjeti, in se posmeje (sebi, njej, nečemu, kar objema oba?). V tej vožnji na mestu sestavlja – začuden nad njuno drznostjo – glavne prizore njune zgodbe. Trenutke, ko sta si drznila priznati privlačnost, jo posoliti in ponuditi (na najbolj odkrit način). Se vzeti. 

Najprej tisto njegovo (dobro obiskano) predavanje, ki mu je uspelo (no – zakaj ne – prav navdihnjeno!). Zagleda jo v tretji ali četrti vrsti: bujna krona las na sprva zanimivem, potem (zanesljivo!) lepem obrazu. Napol še obraz deklice. Dolg vrat, pa predvsem oči, ki takoj zaposlijo dušo; z dolgimi trepalnicami, ki tudi imajo svoj delež v situaciji, ko pogledi začno coprati. Ljubka, odločna bradica … Ali so ob tem sploh pomembni drugi podatki: kraj, čas; vse drugo dogajanje, zaradi katerega ju je prineslo tja z množico drugih, povabljenih? 

Vidi, kako ju seznanijo, ju »nič hudega sluteč« posedejo skupaj. »Duša je, torej.« (Priimek takoj pozabi.) »Dušica,« poskusi … Še vedno po svoje zvezda večera z zado­voljstvom zaznava, da je njeno zanimanje zanj, njegove zgodbe, iskreno. Ne presliši nobene vredne domislice v zgodbah, ki jih pripoveduje družbi. Nasmeje se jim natanko toliko, kot zaslužijo. Morda se ni zmotil, ko je ujel v poblisku njenih oči občudovanje. Pa tudi če se je zmotil: njene oči res nagrajujejo, spodbujajo k pogumu. Pogumu, ki zahteva drznost odkritega snubljenja? 

A naj ga vrag, če je v tistem povabilu lahko slutil tole noč! Tiste kodrčke nad frotirasto brisačo, ki pokriva najnujnejše. In potem objem, ki šokira: njena roka v njegovem koraku, ko ji odveže brisačo. Kot da sta menjala: on njeno brisačo, ona njegovo moško vlogo! Vodi ga skozi svoj svet ljubkovanj, kot da bi drvel za njo na vratolomnem toboganu: »Daj, govori mi,« zahteva. »Všeč mi je, da govoriš … Daj, govori! Govori mi! Oh, kako mi je všeč, če mi govoriš. Joj, kako si lep! Močan! Moj si, moj! Joj, kakšnega ljubiiiimca imam!« 

Dvigne glavo iz dlani in se nasmehne svoji nejevernosti, ki se je morda za hip vprašala, ali se je res izkazal. A preden dvigne šipe in roke podjetno poprimejo volan, zmagovalni mir v njem pokima: »Ljubljenec usode si, Filip! Filip Makedonski!« 


*Z zgodbo Filip Makedonski je na prvem Oninem natečaju leta 1995 zmagal avtor Boris Žagar. Rdeča nit natečaja je bila erotika.

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Barbarka Barbara.