Ne čakajte, da se bo upokojeni mož spremenil, raje poskrbite zase

Odgovarja:

Upokojitev je za vsakega posameznika velika življenjska prelomnica. Nekateri ljudje se na dogodek pripravijo tako, da že mnogo prej premišljujejo, kako si bodo osmislili in zapolnili čas, ko bodo v pokoju. Začnejo se bolj ukvarjati s tem, kar jih zanima. So dejavni, pridružijo se skupinam ljudi s podobnimi zanimanji, se družijo in imajo aktiven odnos do življenja zunaj delovnega časa in službenih obveznosti. Zavedajo se pomena zdravega odnosa v partnerstvu in ga razvijajo ter krepijo. Takšna priprava je koristna, ker zelo omili učinke stresa ob prehodu iz časa zaposlenosti v pokoj. Mnogi imajo vse življenje občutek, da nimajo dovolj časa za ukvarjanje z dejavnostmi, ki jih veselijo, in takšni komaj čakajo na priložnost za to. Nekateri imajo srečo, da so vse življenje opravljali delo, ki jih je izredno veselilo in ob katerem so doživljali zadovoljstvo, takšni navadno delajo tudi po upokojitvi, le izberejo si kako drugo neformalno obliko in so zadovoljni.

Seveda pa so ljudje – in ni jih tako malo – ki se jim ob upokojitvi podre svet. Omaje se jim občutek lastne vrednosti in samopodoba. Upokojitev lahko doživijo celo kot izgubo lastne identitete, posebno če so v svoje profesionalno življenje vlagali vso energijo, druga življenjska področja in medosebne odnose pa so zanemarjali. Ne vedo več, kdo so in kaj naj počnejo sami s seboj, izredno težko se znajdejo. O svoji stiski redko spregovorijo ali poiščejo pomoč. Včasih se zatečejo v bolezni, celo v različne škodljive razvade in zasvojenosti. Vse našteto se pogosteje dogaja moškim. Ženske so vedno tudi gospodinje in znajo najti kaj, kar jih veseli. Nekatere se posvetijo vnukom, druge najdejo zadovoljstvo v gojenju cvetja na vrtu, za kar jim je vedno primanjkovalo časa, ali pa se posvetijo ročnim delom in podobno.

Vaš mož je moški, ki se v vlogi upokojenca očitno ne znajde. Ob upokojitvi je izgubil svojo poklicno vlogo, ki je bila zanj, tako kaže, najpomembnejši del njegove identitete. V novem življenjskem obdobju se je znašel popolnoma nepripravljen. Najbrž se počuti nepomembnega in nekoristnega ter vam zavida, ker ste še zaposleni. Hkrati je ujet v zakoreninjene vedenjske vzorce, vanje sta pravzaprav ujeta oba. Sprejela sta jih od svojih staršev in po njih živita že vsa leta zakona. To sklepam po tem, kar ste napisali v pismu. Vaš mož ni nikoli sodeloval pri gospodinjskih delih in tudi zdaj, ko ne ve, kako bi ubil čas, toliko ga ima, se ničesar ne loti. Vam se zdi normalno, da je tako, in celo vstajate sredi noči, da skuhate kosilo in še kaj postorite pred službo. Če vas to ne moti, je to vaša stvar. Seveda pa je res, da po dolgih letih skupnega življenja ne morete pričakovati bistvenih sprememb v njegovem vedenju, še posebno če sam ne čuti potrebe po tem. O vajinem skupnem življenju, o katerem niste napisali ničesar, lahko le sklepam. Bržkone je bilo bolj ali manj podrejeno delu. Oba sta bila zaposlena, vi ste skrbeli še za otroka in gospodinjili, morda sta skupaj gradila hišo in z gradnjo se je ukvarjal mož. Prostega časa zase in za družino tedaj sploh nista imela oziroma si ga nista privoščila, ker se nista zavedala pomena, ki ga ima za partnerske odnose pa tudi za odnose med starši in otroki in za družinsko življenje nasploh. Vaš mož žal nima nobenih navad, kako koristno preživljati prosti čas, enostavno nima razvitih potreb po takšnih dejavnostih, ker ni imel možnosti za to. Verjetno je z vami podobno, vendar, kot sem že omenila, se ženske lažje znajdemo.

Vaše besede, da svojega moža pravzaprav ne poznate, niso nič nenavadnega. Pri takšnem življenju težko spoznamo sočloveka. Ne vi ne vaš mož tako kot večina ljudi, ki imajo težave v partnerskih odnosih, v svojih družinah kot otroka nista dobila znanja o tem, kako živeti drug z drugim v partnerstvu, kako si biti blizu, o čem se pogovarjati. Vendar našteto ne opravičuje vedenja vašega moža do vas. Vaše pismo je res skopo s podatki, ker niste napisali, kako se je vedel do vas v minulih letih, ali se je spremenil šele, ko se je upokojil, ali je že prej rad lagal ali ne. Kakor koli že, dejstvo je, da se do vas vede nespoštljivo, da ne premore niti trohice empatije, lahko se popolnoma izčrpate pri delu, a še opazil ne bo, torej tudi o ljubezni do vas ne moremo govoriti. Izgubo lastnega občutka vrednosti, pomembnosti in samospoštovanja, ki jo je doživel ob upokojitvi, si poskuša povrniti na vaš račun. Zato grdo govori o vas, vas omalovažuje, laže. Njegovo vedenje je seveda nesprejemljivo in zato bi potreboval strokovno pomoč, vendar ne pričakujte, da jo bo sprejel. Če ni bil vedno tak in se je njegovo vedenje bistveno poslabšalo v zadnjem času in se to še stopnjuje, se posvetujte z njegovim osebnim zdravnikom. Vam pa svetujem, da kar najbolje poskrbite zase, se rešite odvečnega gospodinjskega dela in zavzamete do sebe odgovoren odnos.