Ideja naučene nemoči, neuspeha pobegniti šoku, ki ga povzročijo nenadzorovani in nepričakovani dogodki, je v javno rabo dospela že pred petdesetimi leti, ko sta Steven Meier in Martin Seligman teoretizirala, da živali, ki so ugotovile, da izid dogodkov ni nikakor odvisen od tega, kaj bodo naredile, razvijejo nemoč pobegniti »nevarnosti«, pasivnost torej.
Tudi če so se (po sicer dolgotrajnem izkušanju, da njihova dejanja nimajo vpliva na to, ali jim bo uspelo pobegniti) nato znašle v okoliščinah, ki bi jim lahko bile kos, so se živali nehale truditi. Izsledki te teorije so bili zato precej turobni. Mar to pomeni, da je tisto, kar si večkrat izkusil kot resnično, torej da nič, kar narediš, ne spremeni toka tvojega življenja, dokončno in da nikoli ne bo drugače?
Mehanizem naučene nemoči se je v zadnjih letih začel na novo oblikovati, saj so naša dognanja o tem, kako delujejo možgani, vedno bolj poglobljena. Izkazalo se je, da teorija Meierja in Seligmana ni čisto prava. Pasivnost v odgovor šoku ni dokončna. Živali se vendarle lahko naučijo nadzora nad nepričakovanimi dogodki, pasivnosti se je torej mogoče od-učiti. Ta nova spoznanja nam lahko pomagajo tudi pri zdravljenju depresije.



Zaupati v upanje

Pasivnost je neke vrste privzeta nastavitev možganov, ki so dolgo izpostavljeni dogodkom, na katere nimajo vpliva, vendar to ne pomeni, da nikoli več ne bodo imeli možnosti v okoliščinah, čeprav nepričakovanih, ki se bodo pojavile pred njimi v prihodnosti, ravnati drugače, se »boriti«.
Nemoč naj bi se izražala kot blokada odziva beg ali boj ter v občutenju prevelikega strahu in tesnobe v možganih. Zato je Meier svoje raziskovalno delo vodil k razumevanju, katere nevronske povezave so v okoliščinah nemoči (ne)aktivne. S kolegi je ugotovil, da okoliščine, tako tiste, ki imajo izhod, kot tiste, ki ga nimajo, aktivirajo isti del možganov, del, ki je odgovoren za odziv beg ali boj in ki uravnava strah in doživljanje stresa. Ugotovili so, da obstaja povezava, in ji dali poetično ime vezje upanja, ker nakazuje, da je ravno to, upanje, najboljša obramba pred nemočjo. Pomeni predvsem zaupanje, da bodo neprijetni dogodki v prihodnosti začasni in nadzorljivi.



Priložnost za praznovanje

Seveda se sliši preprosto svetovati nekomu, ki se počuti, kot da nima vajetih v svojih rokah, naj zaupa. Ni pa preveč koristno, kajti začeti zaupati jutri, če si danes ves potrt zaradi svojega minornega vpliva v sestavljanki življenja, ni preprost izziv. Ključ leži v razumevanju tega, v čemer se ljudje razlikujemo od živali. Ko se počutimo nemočne, skušamo svojo nemoč povezati z vzrokom. In ta avtomatizem navezave občutka na vzrok je tisti, ki nas lahko »reši« ali »pogubi«. Rešitev je, tako strokovnjaki, v psihoterapiji. Seligman in Meier sta v posodobitvi svoje teorije, ki je izšla lani v Psychological Review, omenila primer moškega, ki je bil povsem poklapan ob prihajajoči prvi obletnici ambulantnega sprejema v psihiatrično ustanovo. Bal se je, da ne bo zmogel pritiska in si celo škodoval, ko bo ta dan napočil, češ, saj nima smisla, naredil nisem niti koraka naprej. Terapevtka, ki je delala z njim, je videla, da je potrt. Najprej ga je hotela ogovoriti z metodami klasične kognitivno-vedenjske terapije, ki je usmerjena v prihodnost, reševanje težav, organizacijo osebnih dogodkov, načrtovanje v krizi, igranje vlog in pripravo na življenje, ki prihaja. A se je naredila »neumno« in na njegovo stisko odgovorila: »Noro, že eno leto?! Kako boš praznoval to čudovito prelomnico?« Gospod je bil vidno zmeden ob njeni izjavi. Praznoval da bo? »Očitno si v tem času prišel zelo daleč. Spet si v službi, imaš krasno dekle. Kaj praviš na to?« S tem je terapevtka posadila seme za povsem drugačno načrtovanje prihodnosti. Pogovorila sta se o tem, kako ravnati, če se bo v prihodnje kdaj znašel v stiski, kako bo svoja dotedanja dognanja koristno uporabil v vsakdanjem življenju in kako se vidi čez leto dni.



Ustvarimo si boljše izkušnje

Najbolj preprosto za vsaj navidezno razumevanje človeka je življenje zreducirati na niz avtomatskih odzivov na dražljaje, a ljudje nismo stroji. Res je, da se številnih odzivov naučimo v kulturi, v kateri smo zrasli; kultura vpliva na to, kako razmišljamo, njene sadove pa vse življenje srkamo tako zavestno kot nezavedno. Res je, da se sčasoma marsikatero vedenje, ki smo se ga naučili tako, preoblikuje v avtomatske odzive, kajti preselijo se v predel možganov, ki je odgovoren za dolgoročni spomin. To ni vedno slabo, saj nam pomaga, da se laže znajdemo tako, kot je za svet, v katerem živimo, primerno, in se počutimo kot član »tropa«.
Občutek nemoči se najpogosteje pojavi takrat, ko svoje življenje primerjamo z drugimi. Opazujemo, da je naš vsakdan drugačen od vsakdana drugih ljudi, da nekaterim okoliščine, v katerih so se tisti hip znašli, ne prinašajo takšnega obupa, kot ga nam. Ti drugi so najverjetneje ljudje, ki niso bili toliko časa kot mi zaprti v vakuumu nemoči, ki nam ga je denimo v otroštvu povzročilo odraščanje v nam znanih okoliščinah. Gledamo jih, kako se jim uspe znajti, prebroditi stiske, nam pa ne, kar nas še bolj potlači v svet, iz katerega ne vidimo izhoda. Mislimo si, da nas ne more čakati nič lepega, da tako pač je, izhoda ni. Predvsem ljudje, ki se znajdejo v ogrožajočem vsakdanu brez občutka varnosti, ljudje, ki so zrasli v revščini, velikokrat verjamejo, da jim ne pripada nič več kot to, kar že imajo. In imajo malo. Prvi korak pomoči tem posameznikom se torej skriva v opolnomočenju njihovega zaupanja v svet. Da to, kar je bilo, ne pomeni hkrati, da bo tako tudi ostalo. Ko povezujemo pasivno odzivnost na življenje z vzroki, ki se nam zdijo smiselni, se nehote zadržujemo v izidih, ki nam ne bodo prinesli boljše izkušnje.