Senčarjeva je v modni industriji pristala po naključju, prvi pa jo je na fotografijah ovekovečil nihče drug kot legendarni slovenski fotograf Stane Jerko. Manekenska pot jo je kmalu vodila po tedanji Jugoslaviji, predvsem na Hrvaško in Srbijo, postala pa je tako iskan obraz, da še danes slovi kot najuspešnejša jugoslovanska manekenka. Ni minilo veliko časa, ko so jo vabili tudi v Pariz, od koder so se ji vrata odprla še v druge svetovne modne prestolnice. 



Trboveljčanka je bila v svoji karieri obraz za L'Oreal, Max factor, Roger Lamy, Stephanel, Ives Saint Laurent, Pierre Cardin, Nino Ricci in druge svetovno znane prestižne znamke. Krasila je naslovne strani revij, kot so Mode international, Elle in Vogue. Preizkusila se je tudi na filmskem platnu. Pod imenom Anka Auling je odigrala nekaj opaznih vlog, sodelovala je tudi s slovitim Federicom Fellinijem, najbolj pa ji je ostal pri srcu film Od zore do zore. Senčarjevi tudi pisanje ni bilo tuje, svojo manekensko pot je zajela v avtobiografski knjigi To sem jaz, jaz sem Anka, ki je postala uspešnica, v času izida pa kot prvo tovrstno čtivo pri nas povzročila tudi veliko prahu. Kasneje je izdala še eno knjigo, potopis Ankina moja Afrika, o razgibanem življenju v južnoafriški republiki.



Modna snemanja na vseh kotičkih sveta so v Senčarjevi namreč prebudili pustolovski duh, ki ga je s potovanji ohranjala vse do zadnjega, tudi, ko je v začetku 80. let manekenstvu dala košarico. Obiskala je najrazličnejše države, od Indije, Šrilanke, Južne Afrike, Katarja, Madagaskarja do Egipta, kjer se je nazadnje ustalila in preživela zadnja leta svojega življenja. V Hurgadi, kjer je živela, ko je leta 2015 doletela huda možganska kap in jo priklenila na posteljo ter poslabšala vid. Slovenka svetlobna leta pred svojim časom je z nami spregovorila tudi po tej nesreči. Preberite si njen zadnji intervju za revijo Onaplus tukaj.