Simon, ki velja za legendo ameriškega gledališča, se je rodil 4. julija leta 1927 v Bronxu v New Yorku in odraščal v predelu Washington Heights na severnem Manhattnu v času velike depresije, ki je izbruhnila dve leti po njegovem rojstvu. Izhajal je iz judovske družine. Z očetom in materjo, katerega zakon je bil ves čas na robu ločitve, tudi zaradi finančnih težav, je bil pogosto v sporu. Pred družinskimi prepiri se je pogosto zatekal v knjižnico in kino. Oboževal je zgodnje filme Charlieja Chaplina in Busterja Keatona. Po nekaj letih med rezervisti zračne enote ameriške vojske in po zaključku srednje šole je začel pisati komedije za radio in televizijo, denimo za oddajo komika Sida Caesarja Your Show of Shows.



Kmalu se je posvetil gledališkemu svetu, preboj na Broadway mu je uspel z igro Come Blow Your Horn (1961). Kot piše slovenski gledališki portal, ga je pri tej komediji navdihnil njegov in bratov odhod od doma in njuna želja, da si ustvarita lastno življenje. Že ta komedija vsebuje vse, kar je kasneje postalo Simonov zaščitni znak - duhovite dialoge, večplastne like in srečen konec. Leta 1963 je komedija doživela filmsko upodobitev s Frankom Sinatro. Istega leta je Simon napisal romantično komedijo o mladem zakonskem paru, ki se navaja na skupno življenje, Barefoot in the Park. Kritiško dobro sprejete in komercialne uspešnice so postale še komedija The Odd Couple, iz leta 1965, ki je zaživela tudi v filmu Čuden par in televizijski seriji, ter The Sunshine Boys (1972) in Lost in Yonkers (1990).



Številne njegove igre so našle svoje mesto v Hollywoodu. Leta 1967 je komedija Barefoot in the Park doživela tudi filmsko upodobitev z Robertom Redfordom in Jane Fonda - Bosa v parku. Za vlogo v filmu Dekle za slovo (1977) po komediji The Goodbye Girl si je Richard Dreyfuss prislužil oskarja, za film Čuden par po igri The Odd Couple, ki je na velikem platnu zaživel leta 1968 in sta v njem zaigrala Walter Matthau in Jack Lemmon, pa je Simonu prinesel prvo nominacijo za oskarja. Komedijo so priredili tudi za televizijo, predvajali so jo pet sezon (1970-75), moderno televizijsko preobrazbo pa je doživela še leta 2015 z Matthewom Perryjem iz Prijateljev in Thomasom Lennonom v glavnih vlogah.



Simona se bo zgodovina spominjala po tem, da je zaslužen za oblikovanje ameriškega humorja v 60. in 70. letih minulega stoletja, podobno kot to vlogo pripisujejo Woodyju Allenu. Pisal je predvsem o vsakdanjem življenju povprečnega Američana v velikem mestu (Judov, Newyorčanov in pripradnikov ameriškega srednjega razreda), tegobah navadnih ljudi in družinskih sporih, vsebine, ki jih je črpal iz lastnega življenja. Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade - štiri nagrade tony, Pulitzerjevo nagrado za dramo (1991) in nagrado Marka Twaina. Je pisec, ki je skupno prejel največ nominacij za nagradi tony in oskar. Leta 1983 so Alvin Theatre na Broadwayu preimenovali v Neil Simon Theatre. 



Njegove zgodbe smo lahko videli tudi na slovenskih odrih. Domače občinstvo ga je spoznalo prek farse Govorice iz leta 1988, ki jo je pred leti priredilo Slovensko ljudsko gledališče Celje, ki so jo opisali kot »imenitna komedija zmešnjav, nesporazumov in sumničenj, ki izhajajo iz želje, da bi ugledni meščani za vsako ceno zaščitili svoje dobro ime«. Slovenski gledališki portal pa je o dramatiku zapisal, da je v svojih igrah: »razgaljal človeške slabosti in občinstvo pripravil do tega, da se je smejala svojim slabostim, napakam in neumnostim«.