Resnica je na dan pricurljala, ko se je Robert Shafran leta 1980 vpisal na fakulteto v ameriški zvezni državi New York . Čeprav je bil na kampusu svež obraz, so ga drugi študentje veselo pozdravljali in ga trepljali po ramenih, kot da ga poznajo že od prej. 19-letnemu Robertu se je vse zdelo nekoliko čudno, nato pa ga je še njegov novi sostanovalec v študentskem domu seznanil z informacijo, da si je prejšnje leto sobo delil s študentom Eddyjem Gallandom, ki mu je bil na las podoben. Presenetljivo si nista delila le neverjetno podobnega videza, še v mimiki, smehu in barvi glasu sta si bila enaka. To je razložilo, zakaj so Shafrana ostali študenti zamenjevali za Eddyja, ki je to leto prestopil na drugo fakulteto, a naključje je postalo še nekoliko bolj čudno, ko sta Robert in njegov novi sostanovalec ugotovila, da sta bila oba dvojnika rojena 12. julija 1961, druži pa ju tudi dejstvo, da sta bila oba posvojena. Njuno srečanje je bilo po tem neizogibno.
Ko sta se Robert in Eddy spoznala v živo, so podobnosti med njima postale še bolj očitne. Ne le, da sta imela identična telesna znamenja, tudi njuni IQ rezultati so bili enaki, oba sta se ukvarjala z rokoborbo in uporabljala enake prijeme v tem športu. Všeč so jima bili isti filmi, celo svojo nedolžnost sta izgubila v istem času. »Bilo je neverjetno, nadrealistično,« se danes spominja Robert. Da za njuno podobnost obstaja dober razlog, pa so kmalu potrdili tudi zdravniški izvidi, ki so razkrili, da sta fanta pravzaprav enojajčna dvojčka.
Takšna zgodba je seveda nemudoma prišla v časopise. Naslovnice in televizija so bile polne njunih obrazov, vsi pa so se sklicevali na usodo, ki je Roberta in Eddyja končno združila. Novico o dolgo izgubljenih bratih je prebral tudi David Kellman, študent na neki drugi newyorški fakulteti, in ko je zagledal sliki Roberta in Eddyja, ga je zadelo kot strela z jasnega. Tudi on jima je bil na las podoben, kaj pa če…. Dokopal se je do telefonske številke družine Galland in jim opisal svojo ugotovitev, nekaj zdravniških preiskav kasneje pa je postalo jasno, da so vsi trije fantje v sorodu, posvojitvena agencija Louise Wise z Manhattna, ki jih je vodila v svojem sistemu, pa je naposled le razkrila, da so bili pravzaprav enojajčni četvorčki, a je njihov četrti brat umrl že takoj po porodu, tri preostale fantke pa so nato kmalu ločili.
Veselje nad odkritjem resnice je tri izgubljene brate močno povezalo. »Ko smo se enkrat našli, sem izkusil takšno srečo, kot še nikoli poprej v življenju, in ta je trajala precej časa,« danes razmišlja Robert. Slavo, ki so jo užili ob prvih novinarskih prispevkih o njihovi neverjetni življenjski zgodbi, so trojčki izkoristili za nadaljevanje kariere in se poleg pogovornih oddaj pojavili tudi v televizijskih serijah in Madonninem filmu Desperately Seeking Susan leta 1985. Prepisali so se na isto fakulteto, si v New Yorku našli skupno stanovanje, kasneje pa tam celo odprli restavracijo, ki so jo razumljivo poimenovali Triplets (trojčki).
A tudi ko so izgubljeni bratje končno odkrili resnico, ta ni bila povsem rožnata. Novice o njihovi zgodbi so namreč tako navdušile kot vznemirile ameriško javnost. Najprej so se oglasili posvojitelji treh fantov, ki jih je ponovno srečanje njihovih sinov sicer razveselilo, a so bili nadvse ogorčeni, da posvojitvena agencija nikdar ni omenila, da ima njihov otrok tako bližnja sorodnika. Šele po dolgi preiskavi so pristojni ugotovili, da je agencija, katere posebnost je bila, da so se ukvarjali s posvojitvijo otrok samskih judovskih žensk, to storila na pobudo psihiatra, ki se je domislil nove politike ločevanja dvojčkov in trojčkov, ki jim v posvojitvenih družinah tako ne bi bilo treba tekmovati za pozornost novih staršev.
Robertovim, Davidovim in Eddyjevim staršem je agencija povedala le, da so otroci, ki jih bodo posvojili, del dolgotrajne študije o otroškem razvoju, sodelovanje v njej pa je bil pogoj za posvojitev. Vse tri družine so se strinjale z zahtevo, nevedoč, da se v njej skriva še marsikatero srhljivo dejstvo. Denimo to, da je bil pravi razlog, zakaj so za ločitev izbrali enojajčne trojčke, družbeni eksperiment psihoanalitika dr. Petra Neubauerja, ki ga je podprl Ameriški državni inštitut za zdravje, in ki je želel ugotoviti, ali je narava močnejša od vzgoje. Na podlagi te teze je dr. Neubauer skušal dognati, do katere mere nas zaznamujejo biologija in naši geni ter kakšno vlogo igrata socializacija in okolje, v katero smo rojeni. S tem namenom je tri identične dojenčke poslala v tri različne judovske družine, prva je bila bogata, druga je po zaslužku spadala v srednji razred, tretja pa je bila delavska družina. Rezultate odraščanja je psihoanalitik redno preverjal na srečanjih z vsako družino posebej. Vse tri so tako kar 12 let s svojim posvojenim sinom približno enkrat na mesec obiskovale Manhattan, kjer so fantje prestajali testiranja za inteligenco, obnašanje in osebnost. Dokumentiran in posnet je bil prav vsak pomemben trenutek v njihovem življenju, celo, kdaj so se naučili voziti kolo. Vse to, a niti besedice o njihovi pravi identiteti, čeprav so trije bratje in njune nove družine živeli pravzaprav le kakšnih 160 kilometrov oddaljeni drug od drugega.
So se zavedali, da nedaleč stran neko drugo človeško bitje počne identične stvari kot oni tudi in predvsem zato, ker so si pravzaprav v sorodu? Na neki neotipljivi ravni mogoče, so še danes prepričani posvojitelji. Davidova nova mati Claire Kellman se recimo spominja, da se je kot otrok nekega dne zbudil in oznanil, da ima brata. Družini se je njegovo obnašanje zdelo smešno in tako so se skupaj z njim pretvarjali, da ima David namišljenega sorodnika. Simptome ločitve in anksioznosti pa so pravzaprav imeli vsi trije trojčki še kot malčki, so kasneje razkrile preiskave, a jih v njihovem otroštvu nihče ni znal pravilno razložiti. Vsi trije so z glavami trkali v ograjico svoje otroške posteljice.
Po 14 letih skupnega življenja in številnih dejstvih, ki so vzniknila na plan o njihovi posvojitvi, je nehumana plat družbenega eksperimenta terjala svojo prvo žrtev. Eddy, ki se je spopadal z znaki depresije, je pri 33 letih storil samomor in zapustil svoja dolgo izgubljena brata trojčka. David in Robert, ki danes štejeta 56 let, sta pred kratkim nastopila o dokumentarcu Three Identical Strangers (Trije identični neznanci), ki pripoveduje njihovo nenavadno in pretresljivo zgodbo. Ta razkriva šokantno plat družbenega eksperimenta, ki pa žal v tistih časih ni bil osamljeni poskus znanosti. Podobna usoda je namreč doletela kar štiri pare dvojčkov, so ugotovili, a njihova identiteta do danes žal še ni znana, zato živijo ločeno in v popolni nevednosti, da morda nekje na svetu obstaja njihov enojajčni sorodnik.
Študijo dr. Neubauerja, ki je vse do svoje smrti leta 2008 ponosno stal za svojim delom, so primerjali z eksperimenti nacističnega zdravnika Josefa Mengela, ki je v koncentracijskem taborišču Auscwitz izvajal grozljive poskuse na dvojčkih, trem izgubljenim bratom pa se do danes še nihče ni opravičil za čustveno škodo, ki jim jo je prizadejal družbeni eksperiment. »Nazivajo nas z udeleženci,« danes skrušeno pove David, ki ga je študija oropala otroštva in odraščanja ob dveh enojajčnih bratih ter doda: »Nismo bili udeleženci, bili smo žrtve.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: