V ritmu standardnih in latinskoameriških plesov je v paru z Andrejem Škufco osvojila naslove državnih in svetovnih prvakov, danes se s plesom ukvarja kot učiteljica. Sicer pa kar največ časa posveča materinstvu, leto in pol staremu Marku.

Kakšen je vaš odnos do plesa po vseh letih?

Imam dva različna odnosa. Prejšnji, ples na milimetre in milisekunde, ostaja takšen, kot je bil. Ples, s katerim se danes ukvarjam kot učiteljica, ples na metre, je največji užitek, kar bi ga lahko začutila. Največji izziv je, ko kdo pokliče in reče, da ima dve levi nogi. Prvih deset minut je odločilnih, da jim pokažem, da to ne drži; če lahko hodiš, tudi plešeš! To je podobno kot prvi poljub, tako zelo mikavno. Vsa fizikalna načela, ki sem se jih naučila kot vrhunska tekmovalka, kako se ustvari pravilen nagib in podobno, mi pomagajo, da ljudem razložim, kako ples deluje. 

Dolgo sem bila do sebe neizprosna, do 35. leta, tretjino svojega življenja pravzaprav. Zdi se mi, da je bilo dovolj! Disciplino in motivacijo sem prenesla v posel, danes se tukaj trudim, da sem čim boljša.

Si ga kdaj privoščite brez strukture in omejitev?

To sicer rada počnem, a se ne zgodi pogosto. Največkrat tako zapleševa z Markom, ko nihče ne gleda! V svoji plesni šoli plešem moške korake, ogromno plešem, do večernih izhodov mi trenutno ni, druge stvari mi več pomenijo v življenju. 

Kako se Mark, trenutno ima slabo leto in pol, odziva na plesne korake?

Zdaj pleše malo manj, a je takoj, ko je shodil, že vadil obrat okrog svoje osi. Velikokrat sam pripravi glasbo in me povabi na ples!

Otroci zahtevajo veliko časa. Si vzamete minuto zase in za svoje telo?

Ne, ampak mi ni žal. Bo še prišel čas zame, vseeno je to obdobje tako lepo, da mi ustreza. Najin čas je moj užitek. Septembra gre Mark v vrtec in bodo spet spremembe. 

Profesionalni ples zahteva veliko odrekanja in hitro vodi v pretiravanje, ki je za tekmovanja nujno. A v življenju ni dobro pretiravati.

Sama sem to hitro po končani karieri opustila. Spomnim se, da sva šla z Damjanom na tek, naredila sem nekaj ogrevalnih vaj in bila tako zadihana, da sem se kar ustavila. Tako dobro se mi je zdelo! Res je, v zadnjih 17 letih kariere ni bilo dneva, ko se ne bi zbudila in opravila sekvence svojih vaj. Prvi januar, potovanja in prazniki, en dan nisem počivala, saj sem vedela, da so od tega odvisni moji dosežki. Dolgo sem bila do sebe neizprosna, do 35. leta, tretjino svojega življenja pravzaprav. Zdi se mi, da je bilo dovolj! Disciplino in motivacijo sem prenesla v posel, danes se tukaj trudim, da sem čim boljša.

Katere oblike gibanja so vam še blizu?

Pozimi tek na smučeh, poleti kolesarjenje in pohodništvo. A to zelo rekreativno, enkrat tedensko. Na izlete se odpravimo vsi trije, z avtodomom je res najlepše, odpeljemo se v naravo in v tej svobodi iščemo dan. Vsakič ko smo kje, si rečeva, da bi imela počitniško hišico, nato greva drugam in se zgodba ponovi. Z avtodomom imaš hišo vsepovsod! Odpeljala sva se vse do Irske, letos se odpravljamo na Norveško, kar bo doslej najdlje. 

Lepo mi je, da se na mojem vidijo tako posledice nosečnosti kot carskega reza. Pred leti, ko sem bila na vrhuncu, sem bila bolj kritična do sebe, zdaj sem se sprijaznila, da je moje telo v redu.

Boste ljubezen do gibanja predali tudi sinu?

Absolutno. Nekje sem prebrala, da so slovenski zlati maturantje izredno gibalno nadarjeni, torej obstaja povezava med gibanjem in intelektom. Vse se lahko spremeni, zdi se mi pomembno, da nekaj počne, ne zdi se mi tako pomembno, kaj. Če bo to nogomet, naj bo nogomet! Vseeno je veliko odvisno od okolja, v Kanadi vsi drsajo, pri nas redkokdo. 

Kako se razumete z lastnim telesom? Za njim je kar nekaj intenzivnih, zelo različnih izkušenj.

Telo ne more ničesar skriti. Lepo mi je, da se na mojem vidijo tako posledice nosečnosti kot carskega reza. Pred leti, ko sem bila na vrhuncu, sem bila bolj kritična do sebe, zdaj sem se sprijaznila, da je moje telo v redu. Postaneš bolj moder, laže se sprejemaš. Všeč mi je izrek, da ne bomo nikoli videti bolje kot zdaj. To si velja zapomniti!