Vsakdo, ki na tak ali drugačen način odstopa od povprečja, potegne kratko. Če odstopa dovolj v negativni smeri, ga stlačijo v umobolnico. Če pa malo manj, so taki ljudje dobrodošli: že povprečni jih zlahka »nategnejo«. Sploh pa jih ljubijo politiki in kateri koli pretendenti za oblastne nivoje: zelo lahko jih je naplahtati s kakšnimi visokoletečimi obljubami (npr. o zagrobnem življenju), ideološko indoktrinirati in navdušiti za svojo stran (vsak berač svojo malho hvali), zato tvorijo idealno volilno telo. Že iz svetopisemskih alegorij poznamo delitev na ovce in pastirje. Tudi iz prakse pastirjev vemo, kako pastir obvladuje svojo čredo (z gajžlo). Torej Blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo! Za človeško vrsto pa demokratični centralizem. In strah ni le varuh tistega, ki se ga ljudje bojijo, ampak tudi magnet za ljudi, ga volijo.

Še večji nesrečniki pa so tisti, ki odstopajo navzgor. Najbolj odstopajo geniji – ampak te imajo tako ali tako za »malo v hrib obrnjene«. In jih hvalijo šele po njihovi smrti – ker povprečnežem šele takrat postane razumljivo, kaj so geniji že za časa svojega življenja povedali. Od vse te hvale imajo vsaj njihovi potomci in sorodniki neko zadoščenje (ker so jih sodobniki anatemizirali).

Največji tragiki pa so tisti vmes med geniji in povprečneži. Statistično tisti od ene do dveh standardnih deviacij nad povprečjem. Ali nesrečnih cca. 13 odstotkov ljudi. Vidijo, kam vse skupaj pelje. Borijo se, dokler se lahko, da bi povprečnežem odprli oči. Potem obupajo; nekateri malo prej, drugi pa se spravijo v boj s povprečnimi »mlini na veter«. Ker so preveč osebno vpleteni in prepozno spoznajo, da je neumnost nevarnejši sovražnik od zlobe. Ker se proti zlobi lahko borijo, jo preprečijo ali vsaj ovirajo, proti neumnosti pa so brez moči.

Povprečje pa podpirajo pretežno vsi mediji, podpira ga tudi celoten pravni sistem. Ker je ta prilagojen povprečju. Npr. osebi XY ne smem reči baraba, čeprav to vsi vedo, in čeprav je to tudi sodno dokazano. Ali pa bi bilo zlahka sodno dokazati, če ne bi sodstvu »dol viselo«, ali se ali pa ne resnica v zvezi z osebo XY izbrska. Ker je preprosto preveč dela in napora, sodstvo pa dobi plačo, četudi delajo po liniji manjšega odpora. Kaj vse je človek pripravljen požreti za svoj vsakdanji kruhek! In to je tako imenovana pravna država.

Ko bi obstajala vsaj nekakšna morala! Tako pa prevlada vedno povprečje, iz katerega izhajajo tudi oblastniki (saj ovce izvolijo le ovco, ne pa pastirja! Za čredo pa je katastrofa, če je njen pastir ovca). Za oblastnike pa je morala itak nepotrebno breme. Demokracija, kakor je razumljena in se uresničuje, je sistem, v katerem dve budali preglasujeta enega pametnega.

Kdo je torej tisti, ki bi moral ovcam odpirati oči? Da bi demokratični način izbiranja dobil smisel. Da bi bila v čredi vsaj ena tretjina budal manj. Da bi volivci ne bili mevže na »modrocu«, ampak bojevniki, ki izberejo za vodje modrece – ne pa, da prepustijo vodenje samovšečnežem, ustrahovalcem ...