On je že oddal ročno prtljago skozi varnostno kabino, ko se je približala cariniku, od njega sta jo ločila le še dobra dva metra. Uspelo ji je narediti par korakov, potem sta se nogi dokončno zapletli, da se je podzavestno ustavila. Njene tangice so motovilile okrog gležnjev, se držale desne noge in prekrivale sandale. Z levo nogo je še naredila korak, z desno je le še podrsavala. Zardela je, gledala v carinika, pa spet v tla. A v hipu, tako rekoč pred množico letaliških potnikov in le korak pred carinikom, je prestopila z desno nogo, se pripognila, pravzaprav počepnila in pobrala tisto roza cunjico na tleh tako enostavno, kot da ji je padel robec na tla. Ni se ozrla ne levo ne desno, mirno je položila svojo ročno torbico skozi varnostno kabino. Gledala je carinika prav nedolžno in še vedno mencala hlačke v roki. Pravzaprav jih je skušala zriniti v žep, pa so zanalašč silile bolj ven kot noter, tako da je zmečkane še naprej tiščala v dlani. Carinik je imel resen obraz, le kotički ust so mu nehote lezli narazen. 

»No, zdaj pa imam šparanje in tisto klinčevo recesijo!« je pomislila v obupu. 

Dohitela je moža, ki seveda ni ničesar opazil. Prijel jo je pod roko in skupaj sta odšla skozi terminal. Po nekaj korakih je razprla dlan. 

»Poglej, kaj imam v roki!« 

»Ne vidim, kaj imaš to?« ni takoj ugotovil, za kaj gre. 

»Hlačke, svoje hlačke imam! Kaj nisi videl, kako so padle z mene?« 

»Nič nisem videl. Kdaj pa? Ja, kaj si potem sedaj brez?« se mu je posvetilo. 

Ob teh besedah se je tako na glas zasmejal, da ga je presenečeno pogledala, se zdrznila, ko je v njegovih očeh zagledala tiste žgečkljive metuljčke, na katere je že zdavnaj pozabila. Vrnili so jo drug čas. Še njo je popadel smeh, kar krohotala sta se, kot dva otroka. Nista opazila, da so se ljudje začudeno ozirali. 

Potniki so se vkrcali, motorji so zahrumeli, letalo se je začelo dvigati. Le redki so se za hipec zdrznili, nato pa mirno obsedeli v udobnih usnjenih sedežih. Objela jo je toplota boeinga 707, vonj kovine in moči jo je prevzel. Naslonila se je nanj. Še vedno je imel ustnice razpotegnjene v smeh. Pravzaprav je imel tisoč neuporabnih idej, vsaka je bila bolj smešna od prejšnje. 

»Veš kaj, lahko ti dam vezalke iz tenisk, poglej, kako so lepe bele, pa si jih zaveži! Saj bo ravno tako, kot če bi nosila tangice!« 

Kilometre daleč, visoko na jasnem nebu, se je pojavilo nekaj škratastega in neugnanega. Zaprla je oči, iztegnila roko in se s prsti rahlo dotaknila njegove. Bilo je tako lepo, bilo je kot nekoč, ko je bila med njima neka vez, ko sta se željno dotikala drug drugega, ko nista mogla drug brez drugega. Potem pa sta povsem nehala uporabljati to čudodelno zdravilo in tonila sta vse globlje v ravnodušnost in se izgubljala v vsakodnevni rutini. Nista si pripadala, le uporabljala sta se. Ob njem je hodila naravnost in navzdol, brez drgeta in pričakovanj. 

Vrnil je dotik, njegova roka je nežno drsela po njeni, jo v celoti pokrila in s prsti objela. 

»Prišli so nazaj tisti metuljčki!« je kipelo v njej. 

Res se je nekaj premaknilo. Naslonila se je nanj, za nekaj minut v njegovem naročju celo zadremala in začutila spet tisto povezanost, ko se je med njima stalno nekaj dogajalo. 

Rahla turbulenca je opozorila na pristajanje letala, čez nekaj minut se je povsem umirilo in začelo se je izkrcavanje. 

Ko sta se spuščala po stopnicah, mu je potožila, da se ji sedaj krilo lepi po goli zadnjici. V smehu ji je ponudil svoje spodnjice. 

»Samo, naj jih tudi jaz kar tule slečem?« se mu je na obrazu ponovno začel črtati tisti nasmeh. 

Nasmehnila se je nazaj. 

»Klinc gleda recesijo! Na dopustu sva! Pa kaj, če nimam niti hlačk?« 


*Z zgodbo Tangice je na štirinajstem Oninem natečaju leta 2010 zmagala avtorica Marinka Miklič. Rdeča nit natečaja je bila Kako sem preživela recesijo in se ob tem celo smejala.  

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Polona.