Svojo modno pot je pri Vogueu pričela kot asistentka asistenta asistenta, kot se je v šali rada spominjala, in s svojim vizionarskim pogledom na modo napredovala vse do vloge urednice. To je storila predvsem s svojim izrazitim čutom za fotografijo. Zavedala se je namreč, da ogromna sporočilnost mode leži v tem mediju in že od vsega začetka podpirala mlade talentirane fotografe, ki so kasneje z njeno pomočjo postali zveneča imena modnega sveta. Mario Testino, Paolo Roversi, Herb Ritts, Peter Lindbergh, Bruce Weber in Steven Meisel so bili njeni varovanci, katerim je prepustila vso umetniško svobodo, in rodile so se modne fotografije, ki so zaznamovale ne le modno industrijo, ampak tudi način, kako danes vidimo lepoto. »Zakaj bi kdo kupil italijanski Vogue?« se je nekoč vprašala. Italijanščino razumejo le Italijani. Modno pripoved je tako zaupala fotografijam. Močnim, pretresljivim, krasnim, šokantnim fotografijam, ki jih je naenkrat razumel cel svet. Italijanski Vogue je tako preobrazila v revijo globalnega pomena, v modno orbito pa izstrelila tudi skupino takrat priljubljenih manekenk, ki jih danes poznamo pod nazivom supermodeli. Med njimi je bila Naomi Campbell, ki je s Sozzanijevo skozi leta ohranila prijateljski odnos. Franca jo je takrat postavila pred Meiselovo kamero skupaj s še nekaj temnopoltimi modeli. Ustvarili so 'črno izdajo' (Black Issue), številko Voguea, v kateri so na vseh fotografijah prvič pozirale le temnopolte ženske. Prelomna izdaja je zanetila dialog o raznolikosti v modni industriji. Franca Sozzani se je zavezamala še za mnoge druge nepravičnosti. Od Versacejeve iniciative proti Aidsu, do podpore neprivilegiranih otrok. Na pobudo Združenih narodov je sprejela vlogo globalne ambasadorke za izkoreninjenje lakote, še posebej močno pa se je je dotaknil boj za pravice do šolanja deklic in žensk.

Franca Sozzani je bolj kot moške ljubila umetnost življenja. Po kratkotrajnem zakonu v mladih letih, je njen najbližji sopotnik ostal edini sin Francesco Carrozzini. Fotograf in režiser je v zadnjih letih materinega življenja posnel film o njen, Franca: Kaos in kreacija (Franca: CHaos and Creation). Predvajali so ga na letošnjem beneškem filmskem festivalu in ga oklicali za ljubezensko pismo otroka staršu.