Za Majo in Staneta ter njuni hčerkici Žani in Dilsi so dragoceni trenutki, ko so skupaj. To jim je najbolj dragoceno. Ne le ko se zares začne scenosled priprav na konec leta, ampak prav vsak dan, čeprav zaradi številnih obveznosti večkrat šele v poznem popoldnevu. »Z možem imava vsak svoje delo, precej tudi zunaj rednega delovnika, tako da še sama včasih kar težko verjameva, da zmoreva vse uskladiti,« pove vedno nasmejana Maja. Ona je tista naša odlična modna oblikovalka neusahljive energije, ki v svojem Ateljeju za oblikovanje oblačil v Žalcu snuje elegantne, nosljive in vsekakor opažene kose čistih in minimalističnih linij kakor tudi unikatne dodatke: torbice in nakit ter čevlje, ki jih hočemo.


Najdragocenejši so jim skupni trenutki.


Prehitro živimo

»Poleti sem ugotovila, da res prehitro živimo. Tri dni pred odhodom na počitnice sem predstavila linijo kratkih modnih majic črne in bele barve, za katere sem navdih našla v legendarni Fridi Kahlo,« nadaljuje pomenek. Pošiljka unikatnih modnih izdelkov z elementi ročnega dela je bila takoj razprodana, česar ni pričakovala. »Zaradi Fride, ki ima na majicah bujno pričesko in uhane iz različnih materialov, od kamnov do biserov, nisem užila mirnega oddiha. Ko smo prišli domov, sploh nisem imela občutka, da smo s počitnic. Enostavno nisem odklopila. Dojela sem, da ne morem tako hitro živeti. Glede na to, da imam še precej pred seboj, moram bolj paziti nase. Zdaj ni več trend anti age, ampak slow age. To, da si vzamem čas zase, je naložba v zdravje.« Stane pomenljivo doda, da se je – no, ja – malo popravila. Prej je vedno izkoristila priložnost, da je še kaj postorila, ko so se šli Stane, Žani in Dilsi razmigat, zdaj gre zraven. Denimo na Bukovico, njihov priljubljeni rekreacijski cilj. »Z očijem sem šla enkrat pa pol na Bukovico,« v odrasel pogovor odkrito vskoči zgovorna Žani. To je pa moralo biti daleč? »Ja, najprej sem šla gor in dol, potem pa še do polovice in nazaj.« O, ljubko pametno dekletce.



Domači prijatelj

Drži, pri Štamol-Droljčevih se zmeraj kaj dogaja. »Ne, dolgčas nam res ni,« smeje pokimata gostitelja, Maja in Stane. Kuhata oba, a po dobri peki bolj slovi Stane. In tudi vkuhava marmelade, vlaga kumare, dela likerje, meša čaje. S sladkimi dobrotami vse leto razveseljuje svoje tri najdražje, za praznični uvod se je peke lotil tudi za Onoplus. Pardon, družno so se pod njegovo »komando« lotili sladkega peciva, ki bo brbončicam v užitek. Potem ko sta deklici zlezli vsaka na svoj visoki stol ob kuhinjskem pultu, sta začeli sekljati orehova jedrca. Natančno. Počasi. Z občutkom. »Tema so prazniki,« se skrivnostno namuzne Stane ob vprašanju, po čem bo še slastno zadišalo. Žani utripne s trepalnicami in se obrne k očetu: »Oči, kaj delamo?«

»Domačega prijatelja.« Pa recept? Čigav je? »Ti so od moje mame,« odkrije Stane. »V skrajni sili daje navodila po telefonu.« Maja povzame: »Ko postane hladneje in so dnevi občutno krajši, so v zavetju kuhinje občutki domačnosti pristnejši.«


Za sladki program skrbi glava družine. Za slasten praznični uvod so se pod njegovo »komando« družno lotili peke domačega prijatelja.


Sestri

A tisto, kar šteje in je najpomembnejše, je družina. Bližina. Ljubezen. »Življenje se nama je po posvojitvi hčerk spremenilo,« je odkrita Maja. »Žani je bila dojenčica, Dilsi je imela dve leti. Hitro sta pridobili zaupanje in se navadili na novo okolje ter starša, ki sta se na posvojitvi odgovorno pripravila. »Naredila sva prav, ko sva se odločila za dve posvojitvi. Med Žani in Dilsi je sestrska ljubezen. Nerazdružljivi sta. Tako da celo objeti spita.« Njuna rojstna domovina je Gvineja Bissau in hčerki vesta za biološki mami, Maja in Stane sta z njima kljub precejšnjim jezikovnim oviram v stiku, o Afriki se tudi pogovarjajo; hčerkama privzgajata ljubezen do obeh domovin. Maja in Stane pričakujeta, da bodo skupaj tja odpotovali in spoznali deželo, kjer sta bili rojeni, ko bosta imeli deset let. »Ustanovila sva tudi Toka Toka Žani, za pomoč pri izboljšanju življenja otrok v Gvineji Bissauu in zlasti pri njihovem izobraževanju.«


Med Žani in Dilsi je sestrska ljubezen. Nerazdružljivi sta. Tako da celo objeti spita.


Pomembno je srce

Žani, navihana sedemletnica, se široko posmeje, kako kmalu bo praznovala rojstni dan. Dilsi, mlajša in značajsko drugačna, se pohvali, da bo imela na torti že šest svečk. Starejša hči hodi v drugi razred waldorfske šole, mlajša je v vrtcu. »Živela sem na kmetiji nekaj kilometrov iz Žalca, mami je bila doma; toplota štedilnika je dajala občutek domačnosti, mamina bližina je pomenila varnost, česar danes mladi skoraj ne poznajo, ko ves čas tekajo okoli. Starši mi finančno niso mogli veliko ponuditi, dali pa so mi delovne navade. In poštenje ter spoštovanje do ljudi, kar je po mojem najlepša popotnica, ki jo lahko daš otroku. Tega se vse bolj zavedam,« razmišlja Maja. »Ko imaš svoje otroke, spoznaš, da niti ni tako zelo pomemben uspeh v šoli, temveč kako je otrok vzgojen, kakšne vrednote ima v življenju. Pri hčerah je, glede na njuno drugačno barvo kože, pomembno, kakšni sta v srcu. Mogoče sva se tudi zato odločila, da Žani hodi v waldorfsko šolo in jo bo obiskovala tudi Dilsi. Vzdušje v njej je bolj sproščeno, kvalitete, ki jih med šolanjem in vzgajanjem dobijo, so, da so vrednote pomembnejše od blagovnih znamk, ki jih nosijo. Poleg običajnih predmetov je na voljo učenje dveh jezikov, ročnih del in glasbenega inštrumenta.«


Starejša Žani uživa v pletenju pisanih vrvic iz volne, ki bodo krasile prstančke.


Kdo je dobri mož?

Žani, bi pokazala, kako pleteš? Maja spodbuja hčeri k ustvarjanju, Žani se tudi pri pouku uči pletenja s prsti. »Opazujem jo, kako uživa in kako spretna je. V žepu nosi klobko volne in denimo med sprehodom mimogrede plete. Razmišljali sva, kako te vrvice uporabiti, da bi bile praktičen izdelek, in se domislili, da bi jih oblikovali kot prstančke. Odločili sva se, da jih bova poklanjali za božična darila.«

Maja in Stane v primežu splošne praznične evforije postavljata v ospredje druženje pred obdarovanjem, ki nikakor ne sme biti zgolj materialno. »S hčerama je čar praznikov poseben,« pravi Stane. Božič jemljejo kot družinski praznik, zato imajo običaj božični večer praznovati razširjeno. To je najlepši del praznikov.

Kajpak bi bil brez dobrih mož december malo manj čaroben za otroke. Pa Žani in Dilsi verjameta v Božička? Ali vesta, kdo je dedek Mraz? Stanetu gre na smeh.

Ja, on je tisti, ki si vsako leto nadene kostim in poskrbi za veselje v otroških očeh. »Prvo leto, ko sem se že pred vrtcem oglasil, a me še nista zagledali, sta me prepoznali po glasu.« Maja doda, da so bile lani povabljene na praznovanje in obdarovanje dedka Mraza in ko je prišel Stane, se pravi dedek Mraz, se je Žani sklonila k njej in jo zaupno vprašala: »Mami, a je to oči?«