Neuresničeni načrti, ki so po Plečnikovi smrti ostali v arhivih njegovih del, pričajo o vizionarju, čigar dela presegajo čas in prostor enega življenja. Katedrala svobode, eden izmed predlogov za slovenski parlament, bi bila še danes najvišja stavba v Ljubljani, vrsto let po njegovi smrti. Nasprotno stavba, v kateri je Plečnik počasi sivel, ne izstopa, pravzaprav je dobro skrita za trnovskimi zidovi. Šele počasen sprehod po njenih dvoriščih in sobanah razkrije bivališče arhitekta, ki dobro ve, da se bistvo vsakega prostora skriva v težko ulovljivi ubranosti predmetov in praznine, svetlobe in senc.


Simbolizem ravnotežja 

Hiša je polna izvirnih inženirskih ter oblikovalskih rešitev. Tla zimskega vrta sestavljajo različni ostanki marmorja, tudi znameniti podpeški marmor, ki krasi stopnišče knjižnice NUK, ter druge kamnine, majhni delci Plečnikovih veličastnih zgradb. Okrogli strop znamenitega stolpa, ki ga je dozidal hiši, spominja na mandale in simbole Carla G. Junga. Notranji del hiše zaokroža veličasten vrt, ki se ob zahodni strani hiše razprostira čez kar 2435 kvadratnih metrov. Med velikimi drevesi raste prav poseben par, moški in ženski ginko. Dva dela ene celote oživljata pojem ravnotežja in skladnosti, prav tistega, kar je Plečniku pomenilo največ. 

Restavriranje življenja 

Dolgih šest let je trajal birokratski del procesa, dve leti so hišo fizično obnavljali. Odgovorna konservatorka Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenija izpostavi, da so restavrirali prav vsako deščico posebej. Pogled na leseni pod in opaže razkrije, da teh ni malo. Ohranili so ogromno predmetov iz Plečnikovega časa, celo tako minljive stvari, kot so akvarelne barve in njihove usedline v porcelanastih skodelicah. V zasteklenem vhodu še iz Plečnikovih časov raste bršljan, zunanji omet bo kmalu na novo obrasla trta. Ista trta, ki jo je tja zasadil Plečnik, konservatorji so jo pazljivo izkopali, obnovili zunanjščino in zasadili nazaj. Razmišljajo o priložnosti, ko bodo v okroglem kabinetu spoštljivo prižgali nekaj cigaret. Vonj po tobaku je bil v prostoru stalnica, mojster je namreč redno kadil, nekaj zavojčkov je še mogoče najti v omari. 

Askeza veličine 

Danes hodnik, ki vodi mimo kuhinje, polni vonj po žajblju. Ana Porok, kustosinja za Plečnikovo zbirko v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, razkrije, da je bil tobak Plečnikova edina razvada, sicer je živel prav asketsko: skromna postelja, juha iz zelenjave z vrta, ki jo je pripravljala gospodinja Urška Luzar, redna meditacija in samotni sprehodi. Ostanki njegovega življenja morda izražajo preprostost, a hkrati pričajo o veličini človeka in duha, ki je svoj ustvarjalni izvir napajal v klasiki antike ter renesanse. Okna z barvitimi stekelci, okamnel kristal in zlata muza, baročni ostanek iz neznane cerkve v spalnici, pričajo o mistiku, ki se je skrival za tehničnim umom. Markatni mož ni bil nikoli poročen, čeprav ga je v življenju spremljala peščica samosvojih žensk, s katerimi si je izmenjal iskrivo korespondenco. Le mala črno-bela fotografija, na kateri je s svojim psičkom Sivkom, priča o toplini in domačnosti, ki jo je skrbno skrival na Karunovi 4.