Sem mama odrasle hčerke in ločena že mnogo let. Z njenim očetom sva se med njenim odraščanjem trudila, da sva se vzgojno enovito držala zdravih pravil, čeprav sva živela narazen in ga je hči redno obiskovala. Oba sva se odgovorno zavedala, da morajo najine partnerske zamere ostati ob strani, ko je šlo za dobro najinega otroka. 

Zakaj takšen uvod? Verjamem, da imamo starši radi svoje otroke. Želimo jim res najboljše. Pri tem ne mislim na materialno kramo, cunje znanih znamk in najnovejše telefone. To pri oblikovanju zdrave, skromne, sočutne in spoštljive osebnosti ni pomembno. Otrok potrebuje skrb in toplino staršev, njihovo res angažirano sodelovanje v vzgojnem procesu s primernim postavljanjem omejitev, sočutje, poljube, objeme, tolažbo v trenutkih stiske in spodbudo, ko premišljuje, ali naj tvega ali ne. Otrok od nas staršev potrebuje zdrav in spoštljiv zgled.

Odrasla ženska hoče prepovedati otrokoma stik z očetom, ker je sama prizadeta, ljubosumna, ranjena še od ločitve, in ne zmore sprejeti dejstva, da je šlo življenje naprej, da imata oba, torej in ona in bivši mož, pravico do nove ljubezni, novega partnerskega odnosa in sreče. 

Starši za vedno

Kot se pogosto zgodi, družine razpadejo, ko se partnerja, ki imata otroke, ločita. Kot že neštetokrat bom ponovila: ko se partnerja ločita, še vedno ostaneta starša! Oba sta dolžna enakovredno in enakopravno skrbeti zanje, imata povsem in popolnoma enake starševske in roditeljske pravice. Pustimo ob strani mame ali očete, ki otroke zanemarjajo, izvajajo nad njimi različne oblike nasilja in so kako drugače nestrpni ali pa se zanje sploh ne zanimajo in jim ni mar, kaj se dogaja z njimi. Razmišljajmo o starših, ki sta oba ljubeča in skrbna, a sta s partnerskim razhodom povzročila razpad družine kot osnovne celice.

Preberite še: Izpoved bralke: Oče je zapustil družino in mami nakopal bolezen 

In pride nova ženska

Pride gospod malce po tridesetem letu starosti. Ločen je eno leto, ima dva predšolska otroka. Skrbništvo je prepustil bivši partnerici, redno plačuje preživnino, stiki potekajo, kot sta dogovorjena, in pravi, da res uživa z otrokoma. Bivša partnerica je sodelovala pri skupnih obiskih njunih staršev, se pravi starih staršev otrok, pravi, da sta se po ločitvi skorajda bolj razumela, kot ko sta bila še skupaj.

Pred kratkim se je gospod zaljubil. Nova partnerica nima otrok in je z vsem srcem sprejela njegova dva. Ne živita še skupaj, saj je ona iz drugega kraja, a sta jo otroka že spoznala in o tem seveda povedala tudi mamici. Takoj je bil ogenj v strehi! Bivša žena je znorela, poklicala gospoda in mu zabrusila, da otrok ne bo več videl in da mu prepoveduje stike z njima, ker ima drugo in ker da ne bo več imel časa za otroka. Njen argument je še bil, da nimata otroka nič s tujo žensko in da ona ne bo dovolila, da bo njena otroka vzgajala druga, o kateri ne ve, kakšne namene ima.

Da, prav berete! Odrasla ženska hoče prepovedati otrokoma stik z očetom, ker je sama prizadeta, ljubosumna, ranjena še od ločitve in ne zmore sprejeti dejstva, da je šlo življenje naprej, da imata oba, torej in ona in bivši mož, pravico do nove ljubezni, novega partnerskega odnosa in sreče. Kakor lahko sklepam po besedah zbeganega in prizadetega gospoda, je nikakor ni mogel umiriti v navalu besedne agresije in nerazumnih zahtev. K meni je prišel po nasvet, ali mu lahko bivša žena res odvzame pravico videti otroka in skrbeti zanju. Absolutno ne, in dokler imata oba roditeljsko pravico, imata pravico in dolžnost skrbeti za dobro otrok.

Preberite še: Izpoved bralca: Bivša žena je najini hčerki popolnoma oprala možgane 

Življenje ni (vedno) pravljica

Nalijmo si čistega vina glede dobrobiti otrok. Kot sem že omenila, je dobrobit otrok tudi to, da jih starši pripravimo na življenje, ki ni vedno pravljica. Bi se, dragi moji, lahko strinjali z mano? Otroka sta spoznala očijevo novo punco. Toliko sta že velika, da se zavedata, da sta mami in oči narazen in da nikoli več ne bosta skupaj; zdaj se veliko družita z očijem in njegovo partnerico, ki je do njiju prijazna in ljubeča. Zanju ni preprosto, včasih sta tudi v stiski, zmedena. Ko sta z očijem, pogrešata mamico. Ko sta pri mamici večino časa, pogrešata očija. 

Četudi smo ločeni, lahko zelo kakovostno vzgajamo svoje otroke, ki jih ljubimo z enako silo in žarom, a moramo dati partnerska nesoglasja na stran. 

Zagotovo to čustveno zagato poznate vsi, ki imate otroke in ste ločeni. Ja, navadila se bosta na dva domova, a potrebujeta čas. En dom imata pri mamici, drugega pri očiju, ki si bo oblikoval dinamiko sestavljene družine takrat, ko se bo priselila nova partnerica. To sem mu pojasnila, ter da bo prilagajanje vseh članov tako sestavljene družine lahko trajalo kar nekaj časa, a se splača vztrajati, ker se v nekaj mesecih notranja struktura ustali, vzgojna pravila so znana, dinamika družine začenja delovati in sčasoma se otroka počutita ponovno varna in sprejeta.

Sindrom odtujevanja otrok od očetov

No, kaj pa se zgodi, ko vse to ruši njuna mamica, ko kriči na očija, da mu ne dovoli videti otrok, torej njiju, ki pa želita biti tudi z njim? Toliko majhna sta še, da se na njune potrebe nihče kaj dosti ne ozira, saj ju hoče mama zadržati zase kot nekakšna talca. Oče je bil tako prizadet in v stiski, da je sprva mislil, da mu ju res lahko vzame oziroma da ju nima pravice videti, ker si želi biti srečen z drugo žensko. 

Seveda je spoznal, da mu lastnih otrok ne more nihče vzeti, sem ga pa opozorila na sindrom odtujevanja otrok od očetov, ki ga pogosto povzročijo prizadete bivše partnerice, ki ne zmorejo predelati izgube družine, partnerja in se mu maščujejo tako, da hujskajo in indoktrinirajo otroke proti lastnemu očetu, preprečujejo stike in blokirajo njihovo čustveno povezovanje. To pomeni, da niso razrešile svojih partnerskih zamer, vlečejo jih s seboj v odnos otrok do očeta in jih skušajo udariti, kjer jih najbolj boli – v njihovi ljubezni do svojih otrok. To najbolj resno in ogorčeno obsojam!

Ko mama, ki naj bi skrbela za nego in tolažbo otroka, zaničevalno ali poniževalno govori o njegovem očetu in mu ne dovoli stikov, s tem otroka opehari pomembne strani ljubezni, očetovskega vzgojnega pristopa ter povzemanja določenih naukov, ki so za zdrav razvoj nujni, saj potrebuje oba starša, mamo in očeta. Zlasti sinovi v obdobju identifikacije, torej v sedmem, osmem letu in z vstopom v puberteto, potrebujejo zdravo moško figuro, po kateri lahko sami izoblikujejo bodoče moške vrednote.

Preberite še: Mamini sinčki in očijeve princeske: Žrtve čustvenega incesta

Kdo ima pravico to omejevati?

Ponavljam, govorim o očetih, ki so do otrok ljubeči, skrbni, požrtvovalni, a ne morejo do njih, ker se je tako odločila bivša partnerica, mama otrok. Tukaj nimam v mislih očetov, ki jim ni mar za otroke, ki se zanje ne zanimajo in vso skrb pustijo na ramenih žensk. To je zgodba za drugo priložnost in tudi to je kruta resničnost marsikaterega otroka, ki zato odrašča brez očeta.

Kako je lahko mama več kot oče, ko govorimo o zdravem starševstvu? Oba imata enako in izjemno pomembno vlogo pri vzgajanju svojih otrok v čustveno in osebnostno zdrave odrasle osebnosti. Četudi smo ločeni, lahko zelo kakovostno vzgajamo svoje otroke, ki jih ljubimo z enako silo in žarom, a moramo dati partnerska nesoglasja na stran. Tako najbolje poskrbimo, da naši otroci odraščajo v zdravem in ljubečem okolju. Nagajanje, toksičnost, manipulacije in laži nimajo tukaj kaj iskati!

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.