Povsem po pričakovanjih je Španija, do srečanja z našimi junaki nesporna favoritinja za zlato, odločno ugnala Ruse v boju za tretje mesto, poslastica večera pa je bila za vse bitka med Slovenijo in Srbijo. Tekma se je začela dokaj negotovo in napeto, znova je bilo v ospredju nekaj dvomljivih sodniških napak, toda naši fantje se niso vdali pod pritiskom in prvo četrtino končali zgolj z dvema točkama zaostanka za Srbijo.



V drugi četrtini so Slovenci pokazali igro, kakršno poznamo že od začetka te košarkarske pravljice. Ekipa je na krilih odlične igre Dragića, ki je že v prvi polovici tekme dosegel 26 točk, Randolpha in Dončića, ki je celo atraktivno zabijal, visoko povedla in polčas končala z devetimi točkami prednosti ter se močno približala tako želenemu zlatu. 



Druga polovica tekme se je nadaljevala z vodstvom Slovenije, toda na sredini je Srbija začela znova pritiskati, največja težava pa je bila Dončićeva poškodba gležnja, ki je na obraz našega mladega asa zarisala žalost in bolečino, fantje so se za zlato poslej borili brez njegovih dragocenih atributov.



Zadnjo četrtino je Slovenija začela s štirimi točkami prednosti in to takoj okrepila, toda stopnjevala se je tudi borbenost srbske vrste. Da si bomo do konca spopada grizli nohte, ni bilo dvoma. 



Napetost je stopnjevala tudi Dragićeva utrujenost, zgrešeni meti so se na slovenski strani kar vrstili, Srbi so naše šibkosti izkoriščali s pridom. Štiri minute pred koncem tekme je bil rezultat 80 : 80.



In ko je že bilo videti, da nam lahko zlato spolzi iz rok ...



... je Slovenija znova stopila na plin in to brez Dončića, ki je poškodovan obsedel na klopi, in Dragića, ki ga je po vsej verjetnosti zdelala utrujenost! Zasluženo sta velika asa s ploskanjem preostale fante pospremila do zgodovinske zmage, takšne, kakršne nismo dosegli še nikoli. In to ne za las, kot se je tesen rezultat nakazoval v zadnjih minutah, temveč za debelih osem točk!



In še, ne le da imajo v žepu zlato, Slovenci, ki so jih v živo podpirali tudi nekateri politični veljaki, predsednik vlade Miro Cerar, zunanji in gospodarski minister, Karl Erjavec in Zdravko Počivalšek, ter ljubljanski župan Zoran Janković, so prav vse tekme letošnjega EP sklenili z zmago, sicer pa, kdo ve, katera ekipa na svetu bi jim v takšni postavi in s takšno energijo sploh bila lahko kos! Tudi s kolajno drugačnega leska bi nas statistika opredelila kot narod z najmanj prebivalci, ki je v zadnjih desetletjih osvojil kolajno z Eurobasketa, tako da je naš pečat s tokratnega prvenstva preprosto neizbrisen.



"V drugem delu so me prijeli krči, sploh nisem mogel teči, Luka se je poškodoval, ampak tu je bila cela ekipa!" je na kratko po zgodovinski zmagi komentiral kapetan Dragić, ponosen na svoje fante, ki je med podelitvijo na parket, pred razglasitvijo prvakov in pred skokom na zmagovalni oder, povabil tudi svojega brata Zorana, žal poškodovanega in zato odsotnega med igralci letošnjega prvenca, sicer pa velikega igralca, ki bi zlato zanesljivo pomagal še hitreje pripeljati v slovenske roke. "Vsi smo bratje od zdaj naprej. To nas je zacementiralo do konca življenja," je ob koncu povedal Blažič, Prepelič pa je priznal, da je že zadnjo minuto pred konca začel jokati. "Zmaga je zasluga cele ekipe," je še poudaril Blažič, Prepelič pa je še opomnil na večne dvomljivce v vrhunske uspehe slovenske reprezentance, ki bodo zdaj, tako upa, modro molčali. Randolph je povedal, da je ponosen na svoje prvo odličje v Sloveniji, ki je povrhu še zlato, upa, da bo sledilo še kakšno. In še, vzdevek Tonček mu je všeč! "Biti prvaki Evrope brez poraza je neverjetno," je vidno utrujen povedal še en junak, Luka Dončić. "Vsa čast celi ekipi, zaradi njih smo tu! Zdaj se sploh ne zavedam uspeha, tekma je bila težka od vsega začetka." Zadovoljstvo Saše Zagorca je še večje, saj je lahko ob zmagi, očitno zavoljo dobljene stave, strgal srajco z Lukovega očeta, Saše Dončića.



Dvorano v Carigradu je razganjalo od neutrudnih slovenskih navijačev, ki svojim grlom, rokam, nogam in vsem rekvizitom, ki so jih imeli na razpolago, niso niti najmanj prizanašali. Da ne govorimo o izjemni organizaciji za dolgo pot, zaradi katere so preprosto opustili vse, kar jih sicer čaka v vsakdanjiku, da bi skupaj z reprezentanco korakali do sanj. Dobesedno čez noč so se odločili za pot, ki je bila dolga, zahtevna in draga, a podpora sanjski ekipi je pač neprecenljiva, pravijo. Da, tudi oni so dali vse od sebe za to odličje in si vsekakor zaslužijo veliko zahvalo za podporo, ki nam jo lahko zavidajo tudi mnogo večji narodi. Tako je, ko srce pač bije za Slovenijo …



Ne pozabimo seveda niti na bučne podpore na domačih tleh, verjetno ni Slovenca ali Slovenke, ki ne bi danes za košarko pokazal vsaj malce zanimanja. Pestro in glasno je bilo v številnih lokalih po državi, družine in prijatelji so se zbirali pred malimi zasloni, ljubljanski Kino Bežigrad je svojo dvorano odstopil najhitrejšim navijačem, ki jim je uspelo pohiteti po brezplačno vstopnico, mnogi so si veliki finale ogledali v Hiši športa v Ljubljani, tako tudi predsednik republike Borut Pahor, največje platno pa je ponudil ljubljanski Kongresni trg, kjer se je zbrala nepregledna množica. Prav tam bomo lahko jutri pozdravili naše junake, ki se bodo navijačem pridružili v večernih urah, ob tej priložnosti pa bodo Slovenske železnice omogočile brezplačno vožnjo z vlakom na sprejem in nazaj – vsakomur, ki bo pokazal navijaški rekvizit. Da, za to zmago je moči združila cela država – ko torej srce bije za Slovenijo …