Kar v kuhinji svojega študentskega stanovanja se je lotil kuhanja jogurta in rodil se je skyr, izdelek iz posnetega mleka, ki ga Islandci uživajo že več kot tisoč let, a ga je Siggi v New Yorku ves ta čas zaman iskal. Njegovo navdušenje se je kmalu razširilo med ljudi (svoj skyr je sprva ponujal na lokalnih tržnicah na Manhattnu) in Siggijevi jogurti, ki vsebujejo 30 odstotkov manj sladkorja glede na povprečno vsebnost sladkorja podobnih jogurtov na trgu, so danes v ZDA med najbolj prodajanimi izdelki v trgovinah z zdravo prehrano. Uspešna poslovna ideja je sedaj prestopila ocean. Siggijevo podjetje je odkupila francoska skupina Lactalis, katere del so tudi Ljubljanske mlekarne, ki bodo iz slovenskega mleka izdelovale islandsko uspešnico za kar osem evropskih trgov: Veliko Britanijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Italijo, Portugalsko, Hrvaško in Slovenijo. Z islandskim ustanoviteljem smo se pogovarjali, še preden je utegnil obiskati našo deželo.


Od kod ideja, da pričnete izdelovati jogurt? Ste imeli že od nekdaj radi ta mlečni izdelek? 

Čeprav sem jogurt jedel vse svoje otroštvo, o njem nikdar nisem posebej razmišljal, vse dokler se nisem zaradi študija preselil čez lužo v New York. Šele ko nikjer na trgovskih policah nisem našel jogurta, sem pričel pogrešati okus. 



Pa saj imajo tudi Američani jogurt. Ali ta ni bil dovolj dober? 

Imajo, a nikjer se ni dobil skyr, to je islandski tip jogurta, ki je gost in kremast, ima manj sladkorja, a veliko beljakovin in je zato zelo nasiten. Vse to sem pogrešal sploh v poplavi presladkih ameriških jogurtov, ki imajo na 100 gramov velikokrat več sladkorja kot gazirane sladke pijače, če si lahko predstavljate. Ameriški jogurti so imeli tudi veliko umetnih sladil, barvil in ojačevalcev okusa ter drugih dodatkov, jaz pa sem si želel narediti kar se da naraven izdelek, kar danes odraža tudi preprosta in minimalistična embalaža. Čista zunanjost, čista notranjost. 



Začeli ste leta 2004 kar v domači kuhinji, mar ne? 

Ker sem bil v tistem trenutku že naveličan svoje službe, sem se odločil malo eksperimentirati in začel doma kuhati jogurt. Recept mi je z Islandije poslala mama, prvi poskusi pa segajo še v mojo študentsko kuhinjo, kjer so se sostanovalci od smradu držali za nos in mi svetovali, naj še ne pustim svoje službe. Nisem obupal in kmalu začel svoj izdelek prodajati na kmečki tržnici na Manhattnu. Tam so ga vzljubili prvi kupci in od tedaj naprej se ukvarjam z jogurti. 



Kako težko je bilo uloviti okus jogurta, ki se ga spominjate iz svojih otroških dni? 

Naredili smo ogromno poskusov, tudi potem, ko smo proizvodnjo v želji po konsistenci premaknili v tovarno mlečnih izdelkov. Preizkušali smo kombinacije različnih mlečnih kultur, pa temperaturo, pri kateri morajo delovati, skratka, bila je dolga pot, da sem ponovno okusil jogurt, ki je bil tako gost, kremast in slasten, kot tisti, ki mi ga je mama stregla na Islandiji.



Torej za recepturo ne stoji kakšna posebna mlečna kultura, ki jo poznate samo na Islandiji? 

Ne, v moji domovini so ljudje nekoč jogurt izdelovali na zelo preprost način. Mleko so nalili v manjše posodice in jih postavili na različne točke na svojih kmetijah ter počakali, da so bakterije v zraku naredile svoje. Vsebino posodice, kjer se je mleko najbolj sesirilo, so nato uporabili za izdelovanje jogurta. Pravzaprav je jogurt eno izmed najstarejših živil, človeštvo ga izdeluje že več kot 7000 let (začetki naj bi segali v Mezopotamijo 5000 let pred našim štetjem).

In verjetno se ga ljudje ne bomo prav kmalu naveličali? 

Gotovo ne. V bistvu se ljudje dandanes vedno bolj zgledujemo po prehrani naših prednikov, starih in prastarih staršev. Vračamo se nazaj k osnovam, nepredelanim živilom in surovim dobrinam, kot so sadje, zelenjava, ribe. 



V Evropi in na slovenskem tržišču so kupcem trenutno na voljo štirje okusi, navaden, vanilja, jagoda in borovnica, medtem ko se lahko v ZDA pohvalite z že zelo pisano paleto tako izdelkov kot eksotičnih okusov (fige in limonina lupinica, banana in cimet, kokos, celo bučna pita). Kako se jih domislite? 

Ker je jogurt tako priljubljen izdelek, ki ga ljudje uživajo vsak dan, smo se že od vsega začetka zavedali, da potrebujemo osnovne okuse, kot so vanilja, ki je med drugim tudi najbolj priljubljen jogurt v ZDA in svetu. Seveda pa se radi igramo z okusi in tako se rodijo sezonske kombinacije, kot je nedavno bila tudi mango s čilijem jalapeno. V ZDA poleg različnih okusov ponujamo tudi bolj tekočo različico jogurta, pa skyr z več maščobe, tisti najbogatejši z devetimi odstotki je kot gosta smetana. Novost so tudi jogurti s prilogo (različne mešanice oreškov in suhega sadja), da imate lahko zdravo malico vedno pri roki. Upam, da bo povpraševanje v Evropi raslo, saj bomo tako lahko nove okuse ponudili tudi tukaj.



Kateri okus skyra pa jedo Islandci? 

Najbolj tipičen in tradicionalen način, na katerega prisega tudi moj oče, je, da na navaden jogurt polijejo nestepeno sladko smetano in nato posujejo z rjavim sladkorjem. Je kot neka sladica. Na Islandiji poleti jogurt kombinirajo tudi z borovnicami in bolj kislim jagodičjem.

Kaj pa vaš najljubši okus? 

Uh, na to je težko odgovoriti, kot da bi mi rekli, naj izberem najljubšega med svojimi otroki. (smeh) V bistvu imam rad navadnega, tega jem z borovnicami in orehi za zajtrk. Všeč mi je tudi limonin, ki ga imamo v ZDA, pa borovničev. Jogurt je na mojem meniju še vedno vsak dan, če ne za zajtrk pa za sladico.  



Ljubljanske mlekarne bodo vaš jogurt izdelovale za celo Evropo samo iz slovenskega mleka. Kakšno je to v primerjavi z ameriškim? 

Slovenskega mleka samega še nisem poskusil, sem pa degustiral jogurte, ki so jih izdelale Ljubljanske mlekarne, in moram priznati, da so odlični! Zasluga za to gre gotovo tudi vašemu mleku, saj dobrega jogurta ni brez dobre osnove, torej mleka. Že od vsega začetka pa se mi je zdelo tudi pomembno, da naši izdelki nastajajo iz lokalnih sestavin.

Vaša pot do uspeha pa ni bila samo rožnata. Na neki točki ste skoraj bankrotirali. Ste tedaj ali kdaj drugič pomislili, da bi najraje odnehali? Se začeli ukvarjati s čim drugim v življenju? 

Velikokrat so me spreletavale črne misli, v smislu, kako naporen in grozen je posel, ki sem se ga lotil. Ko se nam je leta 2008 sesula proizvodnja, smo se znašli v tako veliki krizi, da sem mislil, da bo vsega konec. Povpraševanja je bilo ogromno, mi pa preprosto nismo morali izdelovati jogurtov. A tudi takrat sem si rekel, da moram vztrajati. Nisem si dovolil odnehati, ker sem vedel, da me bo, če ne bi poskusil posla rešiti na vse mogoče načine, drugače vse življenje preganjalo obžalovanje.



Kaj pa so na vaše vzpone in padce porekli starši? 

Zelo so me podpirali, no, razen mogoče mama, ki je globoko v sebi vedela, da bo uspeh jogurtov pomenil, da ostanem v ZDA in se ne vrnem nazaj domov na Islandijo. (smeh) Onadva sta še vedno tam, a me vsako leto obiščeta v New Yorku, kjer si tudi privoščita moj jogurt.   

Ker na Islandiji vašega jogurta ni mogoče dobiti, kajne? Ste razmišljali, da bi izdelek izvažali tudi tja? 

Ne vem, kako priljubljen bi bil, glede na to, da je tam na voljo že veliko jogurtov tipa skyr. (smeh) Mogoče nekoč.