Apatija je postala mnogim obsesija, hranimo jo lahko vedno in povsod. Odprimo napravo za pranje možganov – televizijo, pa bomo videli kup dogodkov, nad katerimi nimamo kontrole, odprimo časopise, vse te epohalne katastrofe se dogajajo pred nami, brez naše zmožnosti kar koli spremeniti. Še tisto, kar kaže dobro, se kasneje izjalovi in prinese razočaranje. Zakaj bi kar koli spremenil? Raje sem tukaj in ne delam nič. Zveni znano? Čemu to koristi?

Morda služi »velikim« bogovom nad nami, ki bi od svojih ovčic želeli le, da so pridne, še bolje pa je, če so nedejavne in prepričane, da se nič ne da spremeniti. Morda koristi nam samim, da najdemo izgovor za svojo nedejavnost, da se v svoji apatični obsesiji počutimo udobno. Zase vem, da takšno razmišljanje meni sreče ne prinese. Za nedejavnostjo vedno hodijo žalost, depresija, obup in še kaj bi se našlo, zato raje hop in akcija! 

Hočeš spremeniti svet? Začni pred domačim pragom, naredi spremembo, povabi ljudi v svojo vizijo, združuj, deluj, sooblikuj. 

Dobro spoznanje je, da imamo obsesijo in imamo energijo zanjo. S tem mislim obsesijo in energijo za kar koli. Tudi če je ta obsesija nekaj negativnega, denimo pitje alkohola, vsako jutro se moramo sprehoditi do bara, plačati za pijačo, jo konzumirati, telo jo mora presnoviti, treba si je vzeti čas, se odreči toliko rečem, da lahko pijemo. S tem si na dolgi rok delamo medvedjo uslugo, ampak vseeno, energijo za svojo obsesijo imamo. To si priznajmo. Ko bomo odšli spat, se bo energija regenerirala in jutri jo bomo lahko zopet porabili za isto reč. Ali pač! Taisto energijo pa lahko tudi obrnemo in postanemo zgolj obsesivni do nečesa, kar prinaša dobre osebnostne in razvojne spremembe! 

Kaj je zame pozitivna obsesija? Na prvem mestu definitivno deloholičnost. Srečen sem, ko delam, srečen, ko kaj naredim, srečen, ko lahko rastem prek dela in projektov, in srečen, ko padem v posteljo ves izmozgan in se regeneriram do jutra in zjutraj spet naprej. Srečen sem, da imam takšno ekipo, v kateri so vsi enaki manijaki, in če kdo neha delati, to že meji na etični spor. Čudaško je! Morda si govorimo z različnih planetov, a na našem realno ne obstaja oziroma je zelo dolgočasno. Obstaja nerealno, najti je treba samo način, kako nerealno realizirati. Na koncu te obsesije pa je zelo močno sporočilo, vgravirano v kameno podzavest, da je vse mogoče spremeniti. Bolje kot: »enega takratkega, Mici«, kajne?



Poglejte okoli sebe. Stanovanje, radiator, mobilni telefon, računalnik, tale članek, ki ga zdaj prebirate, te znake, ki jih razumete kot črke, ki tvorijo povedi. Usedite se v avto in se odpeljite do letališča. Ko boste na letalu, se zamislite; o, pismo, vse to je bila nekoč le ideja, ideja norcev, ki pa so v svoje nerealne sanje tako zelo obsesivno verjeli, da jim je sčasoma uspelo in so spremenili svet. Morda so na poti do realizacije umrli, so pa njihovi nasledniki začutili njihovo vizijo in jo kasneje uresničili, več let kasneje. Vse bi ostalo na mestu, če ne bi bilo teh fanatikov, deloholikov, upornikov, ki so kljubovali miselnosti časa.

Danes imamo toliko, ampak res toliko možnosti, da bi nam naši predniki zalepili debelo klofuto, ko bi jim potarnali, da ni nič mogoče spremeniti. Ogrooooomno znanja je na internetu, ogromno znanja je med nami in to znanje ni več za privilegirane. Učimo se lahko drug od drugega socialnih veščin in ni ga človeka, ki nam ne bi podaril bisera modrosti ali spodbude, če bi ga za to prosili. Lahko je bolje kot včeraj. Takšnih možnosti, kot jih imamo zdaj, kar se tiče globalizacije, ni bilo nikoli poprej. Če to ni blagoslov evolucije, znoj vseh naših prednikov, združenih v naši generaciji, potem naj me koklja brcne, da se še močneje zmigam, hehe. 

Srečen sem, ko delam, srečen, ko kaj naredim, srečen, ko lahko rastem prek dela in projektov, in srečen, ko padem v posteljo ves izmozgan in se regeneriram do jutra in zjutraj spet naprej.  

Vse, kar moramo narediti, je, da se zmigamo, da damo na pladenj sebe, svoj pogum, svojo vizijo in predanost ter čas. Da najdemo svojo pot in po njej zanesenjaško hodimo. Hočeš spremeniti svet? Začni pred domačim pragom, naredi spremembo, povabi ljudi v svojo vizijo, združuj, deluj, sooblikuj. Ne bodi povprečen, zadovoljen s srednjim slojem, ker ta dejansko ne obstaja. Bodi več, kot si lahko, do kam si upaš sanjati? Poskusi še stokrat više. In tam nekje v višinah tvoje miselnosti je ideja, je iskrica, tiha želja, strahotni šepet, ki ti namiguje, kaj si lahko. Si upaš odgovoriti strašnemu šepetu? Si upaš postati to, kar si lahko? Življenje te kliče, zato mu odgovori. Vse je mogoče spremeniti, vključno s samim seboj. Naj bo to vodilo za lepši dan!

Hočeš spremeniti svet? Začni pred domačim pragom, naredi spremembo, povabi ljudi v svojo vizijo, združuj, deluj, sooblikuj.

Srečen sem, ko delam, srečen, ko kaj naredim, srečen, ko lahko rastem prek dela in projektov, in srečen, ko padem v posteljo ves izmozgan in se regeneriram do jutra in zjutraj spet naprej.