Pravite, da so se vam v življenju najbolj zašibila kolena, ko ste postali oče.

Drži, to je bil res pravi šok. (Nasmeh.) Izjemen dogodek, težko ga primerjam s čimer koli. Bil sem pri porodu. Če bi vedel, kakšna silna čustva prinese s seboj rojstvo otrok, bi jih imel že veliko prej.

Z dolgoletno partnerico Aliso, ki ima devetnajstletno hčerko iz prejšnje zveze, sta po danes šestletni deklici dobila še fantka, ki je zdaj star dve leti. Ne le ženske, tudi moški naj bi imeli vsaj blago obliko poporodne depresije. Ste se v prvih mesecih kdaj počutili odveč?

Vsakomur povem, da v prvem letu kot oče z otrokom ne moreš občutiti takšne silne bližine, kot jo imata mama in novorojenček oziroma dojenček. Lahko sicer sodeluješ pri skrbi zanj, ga denimo previješ, poujčkaš, ampak ni tako pristne komunikacije. Vsaj pri meni je bilo tako. Zdaj ko sta starejša, pa je druga pesem, odlično se imamo. (Nasmeh.)

Vsak me pozna in vidi v svoji luči. Takšen kot sem doma, nisem na odru ali kje drugje. Nikoli ne pokažem vsega, kar imam, eni sami osebi. Izjemno redke ljudi spuščam prav zelo k sebi. 

Vedno?

No, včasih je tudi zelo naporno. Denimo ko prideš zjutraj domov s »špila« in te otroci zbudijo že po treh urah spanja. Pa saj to je tudi lepo! Njima ničesar ne rečem, komur koli drugemu pa bi od silnega besa kar kaj naredil. Kadar se nastop zavleče in smo daleč stran, grem zato rajši prespat kam drugam.

Kakšni sta bili vaše otroštvo in odraščanje, glede na to, da so se starši ločili pri vaših 14 letih?

Ja, sledile so precej hude travme. Zapadel sem v zelo slabo družbo, ki jo je poganjal kriminal. Če v tistem trenutku ne bi imel muzike, bi danes verjetno sedel nekje drugje.



Menda so v družini izvajali nad vami tudi fizično nasilje?

(Prikima.) Oče me je kot mulca kar precej tolkel. Z usnjenim pasom z debelo zaponko. Prebil mi je glavo pa tudi z nožem se me je lotil. Najhuje pri vsem tem je, da sem šele pri tridesetih letih ugotovil, da to, kar je počel, ni bilo prav. Če si kot otrok skoraj vsak dan tepen, se ti to zdi normalno. V šoli med telovadbo sem si včasih, da bi prekril modrice in praske, oblekel kar žabe, da me ne bi čudno gledali.

Ste se posledično tudi sami kdaj vedli nasilniško do drugih, morda vrstnikov?

Tako nikoli. Bil pa sem precej poreden, neubogljiv otrok. Še danes ne prenesem nasilja. S prisilo se ne da ničesar rešiti. Z njo se rodi le sovraštvo. Spoznati moraš svoj ego, se naučiti umirjati samega sebe, ko te kdo znervira. Sam si pomagam tudi s športom, denimo z aikidom, s katerim se ukvarjam že deset let.

Na podlagi izkušenj spleteš ovoj; sicer še spustiš koga do sebe, ampak nikoli do konca. Nekaj moraš imeti samo zase. 

Ali lahko zdaj rečete, da se dobro poznate?

Grem proti štiridesetemu letu in vedno raje imam modrost Vem, da nič ne vem. Ogromno ljudi pa še tega ne ve. (Nasmeh.) Najbolj se pokaže, kakšen si, ko se znajdeš v stresnih okoliščinah, v napetih trenutkih.

Katera oseba vas ima – kot pravimo – v malem prstu, vas najbolje pozna?

(Se zamisli.) Zelo dobro vprašanje. Vsak me pozna in vidi v svoji luči. Takšen kot sem doma, nisem na odru ali kje drugje. Nikoli ne pokažem vsega, kar imam, eni sami osebi. Izjemno redke ljudi spuščam prav zelo k sebi.



Pred leti vas je eden od dobrih prijateljev zelo razočaral, pristala sta celo na sodišču.

Drži, ampak to je bila zelo dobra šola. Bolje spoznaš ljudi – da ti lahko kažejo povsem drugačen obraz, kot ga imajo v resnici. Posledično narediš zid okoli sebe, distanco, ki je nujna, zdrava. Na podlagi izkušenj spleteš ovoj; sicer še spustiš koga do sebe, ampak nikoli do konca. Nekaj moraš imeti samo zase.

V intervjuju pred vrsto leti ste, takrat še samski mladenič, a že oboževan, priznali, da ste imeli tri, štiri dekleta naenkrat – dokler se niste opekli, ko so vas razkrinkale.

Uh, vau! (Smeh.) Res je.

Najbolje je že na začetku povedati po resnici. Zmeniš se, in če dobiš odgovor ne, je tudi to v redu. Samo da so stvari jasne. 

Vas je takšna igra z ognjem zamikala še kdaj?

Po tej izkušnji sem postal bolj odkrit. Včasih sem si izmišljeval, brezmejno nakladal, samo da sem bil z njo. (Smeh.) Najbolje je že na začetku povedati po resnici. Zmeniš se, in če dobiš odgovor ne, je tudi to v redu. Samo da so stvari jasne.

Pred kratkim ste shujšali skoraj dvajset kilogramov v pol leta. Zakaj in kako?

Gledal sem se na zaslonu 16 : 9, ki te še prav lepo razširi. Tudi obračanje na 9 : 16 ni nič pomagalo. (Smeh.) Opustil sem vse panirane jedi in sladke pijače, predvsem kokakolo. Zelo sem omejil hitro prehrano. Z ločevalno dieto in treningi mi je uspelo stopiti ves »špeh« in ko spremeniš prehrano, potem ni težko vzdrževati teže. Trenutno nevede skrbim za kondicijo tudi s fizičnim delom na »bajti«, kar mi je v poseben užitek. Sicer sem počasen, ampak takšna opravila me res izjemno sproščajo.



V glasbi ste prvič medijsko opozorili nase v začetku 90. let z nastopom na televizijskih karaokah – s prepevanjem Mojega črnega konja Rafka Irgoliča. Kateri uspeh bi v svoji dolgoletni karieri izpostavili kot prelomnega?

Zagotovo izid našega albuma s pesmijo Dej ruk'n me, za katero nam je šele letos po 15 letih končno uspelo dokončati uradni videospot in ga dati kar na youtube. Tako je trapast, da je že dober. (Nasmeh.) Izjemno sem ponosen tudi na lanski nastop z originalno glasbeno zasedbo Elvisa Presleyja, ki sem jo občudoval že kot mulc. To je bilo res nepozabno lepo in ganljivo doživetje.