Šel sem še po malo batin

V novi oddaji ste se podali v življenja profesionalnih športnikov. Katere discipline bomo gledalci lahko spoznali in ali ste jih izbrali sami glede na lastno zanimanje? 

Ne, nisem imel te sreče, športe smo izbirali glede na to, kaj bi lahko zanimalo gledalce, malo tudi glede na to, kje bom jaz čim bolj trpel, prednost pa so imeli športniki s katerimi smo se seveda lahko uskladili. To zadnje bil namreč največji logistični problem, saj imajo vsak dan treninge, tekme in obveznosti, da se 2-3 dni ukvarjajo z mano pa ni ravno v njihovem načrtu. (smeh) Seveda smo si želeli dobit tudi recimo Dončiča, Oblaka, Dragiča ali pa Kopitarja, ampak do njih enostavno nismo mogli priti, kaj šele da bi se lahko usklajevali. Športi, ki jih bomo videli v oddaji, so bordanje, kickbox, rokomet, odbojka, jadranje, kajak na divjih vodah, judo, BMX cross in plavanje, epizoda, v kateri sem treniral smučarske skoke z Robertom Kranjcem, pa se je že predvajala kot pilotna oddaja.

Energija, odločnost in predanost naših športnikov. Ko to vidiš na lastne oči, ne potrebuješ nasveta, saj si dobil nekaj več - inspiracijo! 

Javnost vas po športni plati pozna predvsem kot skejtarja. Vas je šport privlačil že od malih nog? Kaj je bila prva športna aktivnost, ki ste se je v življenju lotili? 

Že kot zelo majhen sem se vozil s skejtom, ampak ker takrat nisem vedel, kaj vse se da s skejtom početi, sem ga za nekaj let odložil in ga zares začel 'furat' šele pred 20 leti v srednji šoli. Takrat sem se potem popolnoma zaljubil v ta šport in še danes je tako, če mu lahko rečem šport, ker je velik več kot to. Je neke vrste kultura, umetnost, pogled na svet. Odkar skejtam, čisto drugače dojemam že osnovne stvari, kot je recimo asfalt. (smeh)
Eden prvih športov, ki sem se jih lotil kot otrok, pa je bilo prav gotovo smučanje. Mislim, da sem že pri dveh letih dobil neke mini plastične smučke, oče je doma iz skidanega snega naredil klanec, kjer sem naredil prve smučarske metre in se mogoče celo naučil vijugat. Blizu hiše smo imeli še en malo večji klanec, kjer se je potem zbrala cela ulica in smo smučali, se sankali, gradili skakalnice. Od tam nas je bilo res težko spraviti domov.

Nekateri radi migajo, še več pa je ljudi, ki najraje navijajo in komentirajo v udobju domačega kavča. Kakšne vrste človek ste vi? 

Sem tiste vrste človek, ki rad počne oboje! Rad migam, treniral sem že veliko športov, zato me tudi vedno zanimajo njihovi prenosi po televiziji. Takrat postanem ta drugi človek, tisti, ki navija in komentira. Ampak nisem slabe volje, če ni medalje, vem namreč, kako težko je doseči rezultat, verjetno ravno zato, ker sem sam rekreativni športnik. Vsa čast vsem, ki se prebijejo do ravni, da lahko navijamo zanje. Kadar pa so v igri stopničke, sem pa še toliko bolj vesel.

Nikoli več ne bi šel skočit na skakalnici s skakalnimi smučmi, kot sem to naredil s Kranjcem. Pa jadranje, sploh na valovih kakršni so bili v Valenciji, kjer smo snemali z Žbogarjem, groza! Pa še odprtega morja se na smrt bojim. Dvojni NE! 

Nam lahko zaupate kakšen nasvet, ki so ga z vami delili naši vrhunski športniki? 

Po pravici povedano se zdajle ne spomnim nobenega. Očitno sem imel med treningi preveč dela z lovljenjem sape. So mi pa bolj kot nasvet ostali v spominu energija, odločnost in predanost naših športnikov. Ko to vidiš na lastne oči, ne potrebuješ nasveta, saj si dobil nekaj več - inspiracijo! Mislim, da je to tudi en velik razlog, zakaj bi ljudje morali gledat oddajo. Prepričan sem, da bodo tudi sami dobili malo navdiha!

Vas je ustvarjanje oddaje navdušilo za kakšen nov šport? 

Mogoče bi šel še kdaj veslat s kajakom. To mi je bil zelo zanimiv šport, v katerem se prej še nisem preizkusil, bi pa še enkrat šel veslati na reko, četudi zaradi toka ni tako lahko. 

Najhuje je bilo med snemanje oddaje s Chorchypom, ko mi je njegov sparing partner počil eno od reber in to dve uri pred glavno borbo. Tako mi je bilo slabo, da sem pojedel protibolečinsko tableto, Chorchyp me je namazal z neko pekočo kremo, pa sem šel po še malo batin. 

Kateri izmed športov, ki ste jih spoznali med snemanjem oddaje pa je najtežji? Oziroma, katerega se ne bi več lotili? 

Večine se ne bi več lotil. (smeh) Nikoli več ne bi šel skočit na skakalnici s skakalnimi smučmi, kot sem to naredil s Kranjcem. Tudi board na pancarje ne bi več vozil, mi je moj freestyle povsem super. Da kickboxinga niti ne omenjam, pretep v ringu zelo boli. Pa jadranje, sploh na valovih kakršni so bili v Valenciji, kjer smo snemali z Žbogarjem, groza! Pa še odprtega morja se na smrt bojim. Dvojni NE!

Ste med izzivi utrpeli tudi kakšno poškodbo? 

Kar več jih je bilo. Od modric in bolečin v mišicah, ki so bile kar stalnica, včasih je bolelo tudi več dni po snemanju, do krvi in odtrgane kože. Najhuje je bilo med snemanje oddaje s Chorchypom, ko mi je njegov sparing partner počil eno od reber in to dve uri pred glavno borbo, ki me je čakala za konec oddaje. Skoraj bi jo odpovedal, saj se mi je od bolečine kar malo vrtelo. Tako mi je bilo slabo, da sem pojedel protibolečinsko tableto, Chorchyp me je namazal z neko pekočo kremo, pa sem šel po še malo batin. (smeh)

Legendarni judo trener Fabjan mi je celo namignil, da bi iz mene lahko naredil super judoista, če bi me spoznal prej. 

So se vrhunski športniki izkazali za dobre trenerje in motivatorje, ali so bili med vašimi treningi bolj neusmiljeni, kot ste pričakovali? 

Oboje! Treningi so bili res težki, ampak fantje in punce so bili super motivatorji. Sigurno sem se zelo motiviral tudi sam, saj nisem hotel razočarat niti njih, niti njihovih trenerjev. Vedel sem, da sem dobil od njih nekaj zelo dragocenega, njihov čas, in da moram sedaj to kar najbolje izkoristit ter se seveda čim bolj izkazat. Mislim, da mi je kar uspelo, legendarni judo trener Fabjan mi je namreč celo namignil, da bi iz mene lahko naredil super judoista, če bi me spoznal prej. (smeh)