Še vedno se učim brez slabe vesti reči ne

Cela paleta likov v predstavi Vse o ženskah nadrobno razčlenjuje, kaj določa žensko. Je to po vašem dovolj dober približek za dokončen odgovor, kakšna je vendar ženska v resničnem svetu?

Besedico vse v Vse o ženskah bi morali dati v narekovaje. Lahko poješ vse bonbone iz vrečke, ne moreš pa povedati vsega o človeku. Od pogleda, ko so bili življenje, dojemanje, stvari absolutni, sem se poslovila nekje na koncu pubertete. Je pa kar privilegij, da lahko v eni predstavi igraš tako različne vloge, tako večplastne osebe. Ker večinoma, kadar v predstavah igraš več likov, so ti dostikrat samo tipi, slike karakterjev. Tu je bil že študij zelo natančen in poglobljen, z leti in ponovitvami pa so »našeženske« samo pridobile globino. Včasih se mi zdi, da bi se lahko kar ločile od nas, igralk, in same zaživele svoje življenje.

Kaj od tistega, kar so vaše vloge v komediji Mira Gavrana in v režiji Barbare Hieng Samobor, je obenem tisto, kar tudi sami ste?

Vse značilnosti, lastnosti, frustracije določenega lika, ki ga igram, vse to je že v meni. Vedno črpam iz lastne izkušnje. Za vlogo določeno karakterno lastnost samo poudarim, povečam, privedem do skrajnosti. Potem je tu še sposobnost vživljanja v drugega, empatija, sposobnost razumeti in biti sočuten. Včasih me bolj boli stiska drugega kot lastna, ker si jo samo (ali pa tako zelo) predstavljam. In s predstavljanjem je tako kot s strahovi – dokler se z njimi ne soočimo, jih doživimo, so vedno hujši in večji, kot so v resnici.

Z otrokoma se je namesto zmede v moje življenje oziroma bolje rečeno v vsakdan končno naselil red. 

Vam je lepo biti ženska?

Čedalje lepše. Lahko pa na to ponovno odgovorim, ko bom v menopavzi. (Nasmeh.)

Angleški pisatelj Aldous Huxley je pomenljivo zapisal: Time must stop – čas se mora ustaviti – ob pogledu na prihodnost. Kako vi drvite s tem svetom, v katerem se zdi, da je čedalje več zmede, negotovosti in potrtosti? Domnevam, da se v strahu ne izgubljate.

Z otrokoma se je namesto zmede v moje življenje oziroma bolje rečeno v vsakdan končno naselil red. Ali vsaj približek tega. Potrtost je začasno občutje, ko ti zmanjka poguma, moči in volje, da bi se boril in rešil problem. Gledališče mi lajša negotovost. Kar zadeva strah pred prihodnostjo, se mu upiram z vsemi štirimi. Po naravi sem precej katastrofična, moram verjeti v dobro, človeško, drugače nič ne bi imelo smisla. Lepo iščem v sebi, v ljudeh, v knjigah, v morju, v naključjih itd. Učim se sprejemanja, odpuščanja in hvaležnosti. Kako drvim s svetom? Brez kolesa ne bi zmogla. (Smeh.)

Še vedno se učim brez slabe vesti reči ne. 

Čemu je v življenju treba prikimati?

Še vedno se učim brez slabe vesti reči ne.