Začetki uvedbe poletnega časa segajo v prvo svetovno vojno, ko sta se je »spomnili« Nemčija in Avstro-Ogrska, da bi izkoristili dnevno svetlobo in zmanjšali porabo energije za razsvetljavo. Kmalu so sledile še druge države. Po koncu vojne so poletni čas večinoma odpravili in ga spet uvedli med drugo svetovno vojno, nato odpravili in znova uvedli med energetsko krizo v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1994 je bila sprejeta direktiva, ki je zapovedala usklajeno prestavljanje ure, da bi imeli letalski in železniški prevozniki manj težav in da bi skupni trg deloval čim bolj neovirano. So kateri koli navedeni razlogi še vedno relevantni? 

Razlogi za premikanje ure, ki so nekdaj veljali, predvsem tisti, ki se navezujejo na prihranek energije, so davno zbledeli. V zadnjih desetletjih je ta »prihranek« nerelevanten, še posebno če ga gledamo v luči škode, ki se pojavlja, ko premaknemo kazalce na poletni čas. Ne samo da se poveča število delovnih in prometnih nesreč, motnje so pogoste tudi v logistiki; to nam kažejo jasni podatki. Najbolj ključna negativna posledica premikanja urnih kazalcev pa se seveda kaže v motenem človekovem bioritmu. Tudi nedavna Nobelova nagrada za medicino je potrdila, kako zelo pomemben za človeka je njegov cirkadiani ritem, torej notranja biološka ura, ki uravnava ne samo spanje, temveč tudi hranjenje, izločanje hormonov, krvni tlak in telesno temperaturo.

V Strasbourgu smo zato 8. februarja sprejeli resolucijo, s katero smo od evropske komisije zahtevali, naj temeljito preuči učinke premika ure dvakrat letno in pripravi predlog sprememb, če bodo potrebne. To je področje, ki zahteva delovanje, ki bi veljalo enotno za vse države članice, čeprav nekatere že poskušajo samoiniciativno in odločno ukrepati. Kot recimo Finska, kjer je lani več kot 70.000 državljanov podpisalo peticijo za odpravo premikanja ure. Omembe vredno je dejstvo, da si tega želi celo severna država, kjer so vsaj pozimi dnevi veliko krajši kot pri nas. Enake želje imajo tudi Poljska, Estonija in Litva. 



Tema je v javnosti vzbudila veliko zanimanja, tudi z očitki, da je banalna. Kaj menite o tem? 

Res je, nekateri so se pridušali, češ da je odločanje o odpravi premikanja ure nerelevantna tema, še posebno zato, ker ima Evropska unija na pladnju veliko bolj pomembnih žarišč. In je res, vedno je mogoče najti kaj, kar je bolj pomembno od tega, kar imamo trenutno »na mizi«. Obenem obstaja množica ljudi, ki trdi, da posledice premikanja ure dvakrat letno čutijo zelo intenzivno ter da je sprememba stanja nujna. 

Komentarji o tem, da je ukvarjanje s to temo nedoraslo, pa imajo v resnici osnovo nekje drugje, in sicer v tem, da si očitno mnogi sprememb ne želijo, da na kakršne koli reforme nismo pripravljeni, da smo zadovoljni s statusom quo. 


Kdaj lahko pričakujemo kakršne koli konkretne spremembe?

Glede na to, da so bile evropski komisiji podane precej neobvezujoče zahteve, se zdi, kot da skušamo iskati ravnotežje med tem, da si odpravo premikanja ure sicer želimo, a ne povsem. Naloga komisiji, naj preuči veljavna pravila in učinke poteze odprave premikanja kazalcev, je v resnici presplošna, še posebno če se zavedamo, da so analize odvisne od vstopnih kriterijev in indikatorjev; če ti niso zelo jasni, je lahko izid vnaprej prilagojen. Vsekakor pa sem prepričan, da se bo o tej temi govorilo tudi ob naslednjem sklicu evropskega parlamenta. Menim, da bo evropska komisija v enem letu vendarle postregla vsaj s preliminarnim »papirjem« ugotovitev. Takrat bomo bolj jasno videli, v katerem grmu tiči zajec. Ko namreč zadeva postaja resnejša in dobiva zakonodajne razsežnosti, običajno na svetlobo prilezejo lobisti. S pomočjo njihovih »prstnih odtisov« nato lahko ugotovimo, katera industrija, kateri sektor je tisti, ki si najbolj prizadeva za to, da vse ostane, kot je. 



Človek se vpraša, ali ima sploh smisel debatirati o tej temi, ko pa se zdi izid vnaprej določen.

Ne bi bil povsem črnogled; ustrezen pritisk javnosti včasih zmore delati čudeže. Upam, da bo naslednji sklic pripravljen prisluhniti vox populi in ne bo zgolj slepo sledil ciljem korporacij. Upam, da bodo evropske institucije spoznale, da obstajajo zaradi ljudi, in ne nasprotno. Poslanci moramo biti predvsem pozorni na to, da ne bi komisija preprosto »pozabila« na ta problem in ga spravila globoko v predal. In tiho čakala, da se nanj nihče ne bo spomnil. Kar se včasih zgodi. Če je namreč tvoja edina zaveza ta, da se boš o določeni temi v prihodnje še pogovarjal, potem v resnici zapreš vrata in kaj kmalu o njej nihče več nič ne reče. Vseeno sem prepričan, da bo odslej ob vsaki spremembi ure vzniknila tudi debata, ki je prej ni bilo. Morda bodo ljudje spoznali, da prostor za spremembe obstaja.


Žalostno je, da je tako težko v Evropi sprejeti konsenz glede vsaj navidezno enostavne zagate, še posebno ker se takoj zatem postavi vprašanje, kako se učinkovito lotiti veliko bolj usodnih in kompleksnih tem. Kaj se dogaja? 

Priča sem posebnemu fenomenu, in sicer da je Evropa očitno zelo razdeljena. Na najbolj osnovnih, na najbolj ključnih vrednostnih sistemih smo pogrnili na celi črti. Ta račun bomo nekoč še drago plačali. Razdelitev Evrope pa se ne kaže v tem, da si nasprotujemo glede na politične barve, temveč predvsem v očitni delitvi Evrope na Vzhod in Zahod. To se je potrdilo na primeru migrantske krize in se kaže na problemu vode, hrane, semen, pri nadzoru dvojne kakovosti ... Izjemno težko se o čemer koli dogovorimo. Če že pri zadevi, kot je premik ure, na dolgo in široko razpravljamo, a do cilja ne pridemo, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o temah, od katerih je odvisna naša prihodnost? Še bolj zanimivo pa je, da so običajno odzivi ljudi na teme, kot je ta, torej na premikanje ure, veliko bolj burni in glasni kot na katere koli druge. Res zanimivo postane, ko opaziš, na kaj vse se ljudje spoznajo.