Jasna, kako je preživljati prvo zimo z novimi pljuči?

Počutje je odlično, je pa ves čas v ozadju strah, da v sezoni virusov in prehladov ne bi zbolela, kar bi lahko ogrozilo trenutno stanje.

Jasna: Ko sem se zbudila z novimi pljuči, nisem mogla verjeti, da Andrej stoji poleg mene. Po presaditvi je bilo res pomembno, da sem imela oporo, da si je lahko vzel čas, da je bil na Dunaju, da me je vsako popoldne spodbujal ...

Presaditev pljuč je najzahtevnejša med presaditvami organov, saj so pljuča prek dihanja izpostavljena vplivom zunanjega okolja. Bolniki po presaditvi vseživljenjsko potrebujete zdravila, ki preprečujejo, da bi organizem zavrnil presajeni organ. Kakšne pomisleke ste imeli pred operacijo?

Jasna: Nobenih, samo željo, da bi bilo to čim prej opravljeno, saj se mi je stanje tedensko slabšalo. Čakanje je bila najtežja preizkušnja.

Andrej: Res ni imela ne strahu ne pomislekov. Ko je rešilni avtomobil prišel ponjo, je šla kot na poroko, še fotografirala se je in bila vsa nasmejana.

Jasna: Tudi ko sem še na Dunaju čakala na pljuča, sem šla spat za eno uro, brez strahu pred operacijo, brez strahu pred možnimi zapleti, s tem se sploh nisem obremenjevala. Samoumevno se mi je zdelo, da bo vse v redu, da sem v dobrih rokah, zaupala sem kirurški ekipi, bila sem popolnoma mirna.



Andrej, kako ste spremljali neomajnost Jasne, ki je bila v odločilnem trenutku v rokah kirurgov in odvisna od tega, ali bo telo sprejelo nova pljuča?

Andrej: Odločitev je bila v rokah zdravnikov in sva jim zaupala. Prvih petnajst let sva bolezen podredila sebi, da sva imela povsem običajno kakovost življenja, zadnji dve leti je ta res padla. Poskusili smo iztisniti največ, kot je bilo mogoče.

Jasna: Imela sem električni skiro, da smo lahko še vedno skupaj hodili na izlete, tako da smo se z avtom pripeljali čim bliže, naprej pa s skirojem in do kakšne terase, kjer sem se usedla in uživala na sončku.

Pred 15 leti ste zboleli za pljučnim emfizmom, 22. septembra 2017 pa ste se po presaditvi pljuč na Dunaju ponovno rodili. Kakšna preizkušnja je bila ta redka genska bolezen za vas, za vajin odnos, za družino?

Jasna: Emfizem je propad pljuč, bolezen, ki jo imajo večinoma kadilci, sama pa nisem nikoli kadila. To je bil velik šok, prepričana sem bila, da so se zdravniki zmotili, a bila sem med redkimi posamezniki, katerih jetra ne proizvajajo encima, ki ščiti pljuča. Ko sem dobila diagnozo in spraševala osebno zdravnico, ki je kar pobledela, me je spreletelo: Bom umrla? Kaj se bo zgodilo? Teže se mi je bilo sprijazniti z dejstvom, da sem tako športna in imam neozdravljivo gensko bolezen, kot vse naprej – da se stanje slabša, da grem na seznam, da bo potrebna presaditev.

Andrej: Bolezen ne vpliva na odnos, vpliva na življenje. Odnos je kot »narezana vrv«, kar ugotoviš šele, ko padeš in zletiš v prepad; če je dobra, te zadrži. V odnosu je enako: če je dovolj čvrst, bo ostal, če ni, pa je jasno, da bo propadel.

Jasna: Ko sem se zbudila z novimi pljuči, nisem mogla verjeti, da Andrej stoji poleg mene. Po presaditvi je bilo res pomembno, da sem imela oporo, da si je lahko vzel čas, da je bil na Dunaju, da me je vsako popoldne spodbujal ...

Andrej: Čas si vzameš, to ni vprašanje, lahko ali težko je samo izgovor. Po operaciji je bila Jasna videti precej klavrno. Na dvignjeni postelji je bila videti kot na parah, nad njo modra luč, okrog deset zaslonov, poskusila se je nasmehniti, prstov ni mogla dati v V za zmagovito fotografijo, povsod so vodile cevi, ni bila ravno videti cvet življenja ...

Andrej: Kdaj se že malo zjeziva, ampak večjih sporov nimava, zadnjih trideset let zagotovo ne. Morda so bili zadnji, ko so bili otroci majhni, a se jih ne spomnim. Včasih sva jih potem uspešno rešila zvečer v postelji. 

Po dobrih štirih mesecih po operaciji pa je že zelo cvetoča ...

Andrej: Na pulmološkem oddelku UKC Ljubljana so iz razvaline naredili rožo. (smeh)

Jasna: Pripeljali so me na vozičku, odšla sem peš. Ko se zbudiš, ti ni še nič jasno. Ob spodbudi fizioterapevtov narediš nekaj korakov. Napredek je tako hiter, ker imaš dobro strokovno pomoč, manjši zapleti pa so pri tako veliki operaciji pričakovani. Ljudje pripovedujejo neverjetne zgodbe, kaj so jim uredili, tako na Dunaju kot v Ljubljani si obdan s strokovnjaki, neskončno sem hvaležna obema ekipama.

Andrej: Res, če ti kdo vrne voljo, ti jo oni, od zdravnika do čistilke, vsi.

Andrej, poznamo vas kot glavnega junaka iz knjige Drejček in trije Marsovčki, ki jo je napisal vaš oče Vid Pečjak. Se v slogu mirovniškega sporočila zgodbe proti vojnam borite z inovacijami na področju električnih avtomobilov?

Andrej: Če nafti odrežeš denar, odrežeš financiranje trem četrtinam tistih, ki netijo vojno. Ne vem, kaj bi na primer arabski šejki, največji kupci orožja na svetu, brez nafte, propadel bi tudi del vojaške industrije.



Junija 2015 sta dosegla rekord, ko sta s svojim električnim avtomobilom metron 7 brez vmesnega polnjenja prevozila 826 kilometrov. Kako se lahko majhno inovativno podjetje, kot je inštitut Metron, postavi po robu korporacijam, ki hočejo preprečiti, da bi se nova tehnologija pokazala v pravi luči?

Andrej: Dejstvo je, da so vse delali s figo v žepu. Niso hoteli dokazov, da električni avto lahko naredi 800 kilometrov, ker so vztrajali, da jih več kot 150 ne more, da ne bi kanibalizirali lastnih bencinskih in dizelskih modelov, ker ne marajo razvoja električne mobilnosti.

Jasna, kakšna je vaša vloga v Metronovi zgodbi?

Jasna: V Metronu so sami kreativci, nekatere stvari pa morajo biti urejene. Andreja je treba včasih tudi spomniti, da ima naslednji dan sestanek in ne bo mogel iti plezat. Imam zelo dinamično delo, ki ga je težko opisati, predvsem pa zelo rada delam.

Kako sta si razdelila vloge na evropski avanturi vozil na alternativne pogone?

Andrej: Jaz sem vozil, Jasna je navigirala. Poskusila sva tudi nasprotno, a ne gre najbolje. Kaže, da sta nama ti vlogi pisani na kožo. Jasna naredi načrt, jaz se ga poskusim držati. Načeloma ji bolj zaupam kot navigaciji.

Jasna: Sem človek zemljevida in priprave. Na relijih električnih vozil sva ugotovila, kako pomembna je točnost, da prideš ob pravem času na pravo točko; če hočeš postaviti rekord, ni pametno voziti čez hrib, kjer lahko greš okoli. Vedno si naredim tudi profil, da prilagajam hitrost in porabo.

Andrej: Jaz dobim idejo, da bomo nekaj naredili, nato se s tem ne ukvarjam več.

Jasna: Potem mu povem, koliko klancev je še od Paklenice do Dubrovnika, ker ni niti pogledal, le oznanil je, da bova peljala od Bleda do Dubrovnika, sama pa nisem mogla spati, ker sem vedela, kaj naju čaka.

Andrej: Različno razmišljava, kar se mi zdi zelo dobro zaradi kompatibilnosti.

Jasna: Če bi razmišljala enako, bi bila na določenih področjih vrhunsko uspešna in šla v nebo, kjer se bi ujela, bi se vse zrušilo. Andrej odlično deluje pod pritiskom. Ko ni časa, ko ni sredstev, vklopi vse rezervne vire in postane fenomenalno inovativen, improvizira, vse da od sebe.

Jasna: On ima preveč idej, jaz preveč pomislekov, ko pa se to zloži, je navadno dober rezultat. 

Kaj cenita drug pri drugem?

Andrej: Cenim, da se Jasna ne preda.

Jasna: To, kar mi gre hkrati na živce: da je poln idej, da brez razmisleka govori, kaj vse bomo, saj sem načrtovalka, po drugi strani pa cenim, da iz tega vedno pride kaj res hudo dobrega. On ima preveč idej, jaz preveč pomislekov, ko pa se to zloži, je navadno dober rezultat.

Katere so prednosti in slabosti, glede na to, da sta naveza tako plezalsko kot poslovno in zasebno?

Andrej: Da sva plezalska naveza, je samo plus.

Jasna: Malce minusa je bilo, ko so bili otroci majhni, tisti strah, če bi se obema kaj zgodilo.

Andrej: Prav res, ampak takrat sva manj plezala. Ali pa ponavljala iste smeri, da sva zmanjšala nevarnost.

Jasna: Bila sva dovolj previdna plezalca (potrka po lesu), kolikor smo plezalci lahko previdni.

Za plezanje, ki je postalo kar vajin način življenja, sta se odločila, ko sta hčeri zlezli iz plenic. S čim pa vaju je pritegnilo ledno plezanje?

Jasna: Več časa sva imela pozimi kot poleti in zime so bile včasih dolge. Včasih smo prve slapove splezali v začetku decembra, zadnje aprila. Malo prej sva vstala in za zajtrk sva bila že nazaj iz Kramarce (Kramarjeva smer v Storžiču, op. a.).

Andrej: Mene je pritegnilo, da sem bil v skali vedno malo štorast, v ledu pa močen.

Jasna: Ker nisem bila nikoli močna, sem prevzela Johanovo (Janez Jeglič - Johan, slovenski vrhunski alpinist, ki je bil Jasnin trener lednega plezanja, op. a.) tehniko, da si z ledom nežen in ga po nepotrebnem ne razbijaš in porabljaš moči. Plezala sem bolj po damsko, nisem se trudila dokazati, da sem močnejša od ledu.



Kakšna je bila dinamika vajinih odnosov, ko je bila Jasna tekmovalka v lednem plezanju, Andrej pa sodnik na teh tekmah?

Andrej: Takrat je bilo kar malo burno. Še huje je bilo, ko Johana ni bilo več in sem bil njen trener, nekajkrat sva se pošteno sprla. Blazno me je jezilo, da se je pustila komandirati Johanu, meni pa ne. (smeh)

Jasna: Meni pa se je zdelo, da me ne more komandirati nekdo, ki pleza slabše kot jaz.

Andrej: Biti trener partnerja je po mojem najtežja naloga, to je še huje kot soditi. Da mi ne bi kdo očital pristranskosti, sem bil na tekmah po navadi strožji pri Jasni. Spretnejša je bila, lepše se je gibala in je imela boljše rezultate na tekmah, ki sem jih sam bolj ali manj opustil, Jasna je še vztrajala, dokler ni zbolela, pa še potem je tekmovala.

Jasna: Ti si pa dober v hitrosti! Andrej ima eksplozivno moč, ki je sama nikoli nisem imela. Ko so mi pljuča pešala, pa sploh ne.

Kako pa sicer rešujeta spore oziroma nesoglasja?

Andrej: Kdaj se že malo zjeziva, ampak večjih sporov nimava, zadnjih trideset let zagotovo ne. Morda so bili zadnji, ko so bili otroci majhni, a se jih ne spomnim.

Jasna: To je tisto, ko izbruhnem, potem zameri, sama se vmes že pohladim in ugotovim, da sem se morda malo slabo izrazila in mogoče ni tako grozno ...

Andrej: Zdaj ne vem, ali so kakšni spori. Včasih sva jih potem uspešno rešila zvečer v postelji.

Jasna: Ali pa v hribih.

Andrej: Ali oboje, če sva vmes prespala. (smeh)

Andrej: Občudoval sem jo tudi, ko je šla že kar načeta od bolezni z Martino Čufar plezat precej skutast Ledinski slap. Bil sem na vrvi in fotografiral z vrha, nisem ji mogel pomagati, videl pa sem, da so ji moči malo že pošle. Ko na koncu ni več mogla tolči, je cepine zatikala le še za nič, trimilimetrski robček ledu. Bal sem se, ona ne, na vrh je prišla kar zmagoslavno, sam sem bil pa ves posran. 

Tako v poslovnem kot zasebnem življenju iščeta inovativne rešitve, če ocenjujem po tem, da sta poročena že 37 let.

Jasna: A sva že 37? Ne vem, od 1981. Osemindvajsetega februarja imava obletnico. Madonca, kako sva stara! (smeh)

Kako so se pred dobrimi štirimi desetletji prepletle vajine poti?

Jasna: Njegov najboljši prijatelj in sosed je bil moj prijatelj in sosed na morju. Andrej ga je prišel obiskat, takrat sva se srečala in padla v debate o avtomobilih.

Andrej: Nisem imel kje spati in Jasnina mama je bila tako dobra, da mi je pustila spati pri njih. Po svoji stari navadi prej nisem pomislil, kje bom spal.

Jasna: Oba so že takrat zanimali avtomobili, s tem da je bilo moje tehnično znanje blizu ničle.

Andrej: Ko sva se prvič dobila, sem ti dal vozit hrošča in me je blazno impresioniralo, ko smo šli iz ovinka. Oba prijatelja je skoraj zadela kap, mene pa je navdušila s svojo drznostjo. Kakšnih dvajset let pozneje me je impresionirala v lednih slapovih.

Jasna: Plezat sva šla Desni slap v Tamarju in pod vrhom najstrmejšega dela je hotel pustiti titanov ruski vijak, kar me je tako podžgalo, da je bil to potem moj prvi naprej splezan slap, ker vijaka res ne bomo puščali v njem.

Andrej: Občudoval sem jo tudi, ko je šla že kar načeta od bolezni z Martino Čufar plezat precej skutast Ledinski slap. Bil sem na vrvi in fotografiral z vrha, nisem ji mogel pomagati, videl pa sem, da so ji moči malo že pošle. Ko na koncu ni več mogla tolči, je cepine zatikala le še za nič, trimilimetrski robček ledu. Bal sem se, ona ne, na vrh je prišla kar zmagoslavno, sam sem bil pa ves posran.

Bolj vaju poznamo kot ambasadorja električne mobilnosti in promotorja lednega plezanja kot starša in stara starša. Kako pomembna je za vaju družina?

Jasna: Zadnjih nekaj let mi je družina neskončna opora in tudi trenutki z vnukoma mi izjemno veliko pomenijo. Sploh si ne predstavljam, da bi sama kje čakala v stanovanju, saj je pri nas vedno kdo v hiši. Med boleznijo so se vsi navadili, da so skrbeli zame, bolj sem sedela pri mizi in komandirala, ker mi je bilo vse naporno. Na koncu je bilo že oblačenje problem in tuširanje nočna mora, saj sem se morala spočiti od tuširanja, da sem se lahko obrisala.

Andrej: Tudi meni vnuka zdaj zelo veliko pomenita.

Verjetno bi bilo zanimivo tudi vajini hčerki vprašati, kako je biti otrok tako neobičajnih staršev.

Jasna: Najbolje, da ju kar vprašate, Maja je tukaj, Julija je pa ravno prišla. (Ju pokliče.)

Kako je torej imeti tako neobičajne starše?

Maja: Zanimivo, a moji prijatelji bolj poznajo pokojnega dedka kot očija in me sprašujejo, ali je bil Vid Pečjak res moj dedek.

Julija: Zame je normalno, ne predstavljam si, da bi ob sobotah obešali perilo in čistili stanovanje. Onadva sta res veliko časa posvetila plezanju in drugim stvarem, jaz pa ga ogromno službi, ne živim tako pestro in svobodno.

Kaj je bila njuna življenjska popotnica vama?

Julija: Da delaš po svoje in ni treba biti kot drugi. Vselej je bil velik poudarek na družini, pa ne z družinskimi kosili v nedeljo ob enih, ampak s tem, da veliko časa preživimo skupaj, mnogo smo potovali, marsikje smo bili skupaj. Vedno sta v oporo, vedno pomagata. Že vse življenje delata po svoje, in kot kaže, to deluje.

Res deluje, sodeč po njunih zgodbah, za katere se zdi, da bi marsikdo potreboval vsaj dve življenji. Jasna, Andrej, kaj je za vaju tisto, kar res šteje?

Andrej: Če nekaj premakneš na pozitivno. Bolj ko je to globalno, več si naredil. Bolj ko je lokalno, manj si naredil, ampak še vedno si nekaj naredil. Ta preizkušnja ni bila alfa in omega najinega življenja, je bila le ena postaja, tako kot 826 kilometrov, malo manj prijetna, a se je dobro izšlo.

Jasna: Zame je bilo prelomno, ker sem dobila nazaj svoje življenje oziroma sem spet jaz. Neskončno sem hvaležna družini, ki mi ga je omogočila.