»Želel sem si, da me preprosto ne bi bilo tam. Da mi ne bi bilo treba hoditi za krsto. Noben otrok ne bi smel izkusiti tega,« se nepopisne bolečine v novem dokumentarcu, Diana, 7 Days That Shook the World (Diana, 7 dni, ki so pretresli svet), spominja drugi v vrsti za britanski prestol.



»To je bila najtežja preizkušnja v mojem življenju. Ves čas se mi je zdelo, da mami hodi povsem zraven, da nama želi pomagati prebroditi tisti dan,« pove William, ki si je na dan materinega pogreba, takrat jih je štel 15, želel pobegniti na samo in nekje žalovati po svoje. Tako tudi Harry.  Mlajši princ se spominja predvsem popolnih tujcev, ki so ga tolažili in se z njim hoteli rokovati, z rokami, povsem mokrimi od solz, ki kar niso hotele prenehati teči.



Nov dokumentarni film se osredotoča na burno zgodovinsko dogajanje takoj po pariški tragediji, Dianino smrt, ki je pošteno prevetrila britansko monarhijo in za vedno spremenila odnos med dvorom in javnostjo. V filmu nastopajo številni kraljevi, pa tudi nekdanji premier Tony Blair. »Moja mama je umrla, jaz pa sem moral neznansko dolgo hoditi za njeno krsto na očeh več tisoč žalujočih na ulicah in milijonov za televizijskimi zasloni. Bilo je grozljivo. Noben otrok ne bi smel doživeti tega, mislim, da bi bilo dandanes kaj takšnega nedopustno,« pripoveduje William, ki se spominja, da se je hotel od matere posloviti po svoje, a mu niso dopustili. Kot je znano, je hotel Dianin brat Earl Spencer sam spremljati krsto, a je princ Charles, nekdanji mož pokojne, vztrajal, da se mu morajo pridružiti tudi kraljevi. Sprevod od Kensingtonske palače do Westminstrske opatije so organizirali predstavniki dvora, Dianina družina ter londonska policija, nazadnje pa so sklenili dogovor, da se morata sprevodu pridružiti tudi sinova. William se je odločno uprl, tri leta mlajši Harry ni imel besede, nazadnje pa se je vmešal njun dedek, princ Philip, in ju opogumil. »Če grem jaz, boš šel tudi ti?« je vprašal Williama, ki se je nazadnje vdal.



In po usodnem dnevu, ko sta se poslovila od matere na očeh javnosti, sta obmolknila. Molčala sta skoraj dvajset let, kajti bolečina je bila preprosto prehuda prehuda, sta pojasnila nedavno, ko sta se ob okroglem jubileju vendarle odločila spregovoriti o strahotni izgubi. Da bi pomagala drugim otrokom, ki so se znašli v podobni stiski, in da bi lahko nadaljevala materino poslanstvo.