Osvobojenim so odprte vse poti

Odgovarja:

Odnosov v partnerskih zvezah, ki jih omenjate in opažate pri svojih prijateljicah, nikakor ne gre posploševati na večino populacije vaših vrstnikov. Relevantne podatke bi lahko dobili le z ustrezno statistično raziskavo. Opažanja posameznikov so vedno močno subjektivno obarvana. Večinoma se nam še sanja ne, koliko nezavednih vzgibov vpliva na našo presojo ljudi, dogodkov, odnosov med spoloma. S tem nikakor ne zanikam, da partnerski odnosi, o kakršnih pišete, ne obstajajo. Obstajajo v vseh generacijah in moj vtis je, da jih ni tako malo. 

Čeprav živimo v enaindvajsetem stoletju in so vseh polna usta enakopravnosti in enakovrednosti spolov, se v vsakdanjem življenju še pogosto srečamo z odnosi, ki jih še vedno lahko imenujemo patriarhalni. Ti so prav taki, kot jih opisujete. Moški ima oblast nad žensko, je brezčuten in egocentričen. Ženska je že v osnovi manj vredna od njega, podrejena, manj inteligentna. O vseh pomembnih odločitvah odloča moški; partnerici se prilagaja le takrat, če je to v njegovo korist. Veliko žensk sprejema tak odnos, čeprav od partnerja niso ekonomsko odvisne, imajo svoj poklic, so zaposlene. Torej so popolnoma samostojne – pa vendar ostajajo v odnosu. Na zunaj ne opazimo ničesar. Vidimo družino, ki sicer poseduje vse materialne atribute sodobnega življenja, žal pa so odnosi med partnerjema ostali globoko v preteklem času. Kako je to sploh mogoče?

Dejstvo je, da se odnosi med spoloma spreminjajo počasi. Vedenjski vzorci iz primarnih družin se prenašajo iz roda v rod. Pogosto so neustrezni, pa se vendar še vedno upirajo spremembam. Veliko posameznikov o tem sploh ne razmišlja. Živijo po danih obrazcih, ker je tako najenostavneje. Spremembe so naporne in izid je negotov. Sprememb se vsi bojijo. Najvarneje je ohranjati stanje tako, kot je, pa naj je cena še tako visoka. Tudi ženske, ki zaznavajo stisko, v kateri so se znašle, se najpogosteje le potožijo svoji prijateljici, potem pa nadaljujejo svojo vlogo, ki so jo sprejele. Nimajo moči, da bi rekle: »Nočem več! Dovolj mi je!« Njihova težava je vedno v odnosu do sebe, v samovrednotenju. Otrok, do katerega se starši niso vedli spoštljivo, ki mu niso izkazali potrditve in ga sprejeli z ljubeznijo ter vsemi njegovimi lastnostmi, se ne spoštuje, ne ceni in se nima rad. In tako zraste v odraslo osebo z nizkim samospoštovanjem in pomanjkljivim občutkom lastne vrednosti. Mlada ženska, ki je prejela tako slabo popotnico v življenje, se počuti nevredno vsega tistega, kar si želi: priznanja, upoštevanja, spoštovanja, pozornosti, ljubezni. Enostavno se ne počuti vredne ničesar dobrega, ker so jo prepričali, da ona ni dovolj dobra, torej ji dobro ne pripada. Tako se vda v usodo žrtve in upa, da bo od svojega brezčutnega partnerja dobila priznanje in ljubezen. A to se nikoli ne uresniči. Malo ljudi zmore prestopiti meje začaranega kroga vedenjskih vzorcev primarne družine. Tistim, ki se jih osvobodijo, so odprte vse poti. Drugi pa žal ostanejo njihovi večni ujetniki.