»Filozofija popolne sprostitve je delo z rokami in stik z zemljo. Ta dvogovor med mano in naravo. Med njeno mirno robustnostjo in mojim nemirom, ki spominja na zelenje pod snegom. Sprostim se tedaj, ko izmučena do zadnjega atoma, zaradi dela lastnih rok, zvečer padem v posteljo. Vesela, da sem. Samo to. Pot?! Če potuješ sam, potuješ dlje. Potujem zato, da laže razumem svet okoli sebe in vse njegove resnice. Potujem zato, da se napijem podob drugih, in da ne pozabim, kako zelo svobodna sem. Potujem zato, da spet vem, kje sem doma. Jesen je čas stepske melanholije. Čas, ki diši po slovesu in kisli repi. Čas, ki diši po odhajanju tako narave kot ljudi. Nekaj otožnega se tedaj zgane v meni, zato jeseni hrepenim po morju, soncu in ostrigah. Mogoče tudi zato vsako jesen odidem z jadrnico lovit indijansko poletje v izgubljene dalmatinske vasi.«