Počasi sta imela že toliko dela, da sta zaposlila še nekoga pa nato še drugega in tako naprej. Posli so rastli, njuna komunikacija je bila bolj ali manj vezana na operativne poslovne težave. 

Prišla sta domov in nadaljevala pogovore okoli poslovnih načrtov, izzivov in težav. Ko sta dobila otroka, sta kljub ženini porodniški še vedno delala, ona je kar od doma vodila posle, se pogajala in iskala nove kupce, vmes podojila pa spet poslovala. On je po terenu iskal priložnosti in nove stranke. In se je njun partnerski odnos kljub dojenčku vrtel predvsem okoli posla. Pri drugem otroku sta že kmalu najela varuško, saj so se tudi prihodki povečali in sta si jo finančno lahko privoščila, tako da je žena zelo hitro ponovno na polno vprežena delala. Njuna komunikacija je bila o poslu, težavah in raziskovanju tega, kako še bolj razširiti posel in prihodke. Vse to je lepo in prav. Otrokoma sta lahko ponudila vse materialne dobrine, vzgajala ju je bolj ko ne ena ali druga varuška, saj sta oče in mama delala in vedno poudarjala, da toliko delata zato, da bo družina imela neki normalni standard in da bosta lahko otrokoma ponudila vse, kar bosta potrebovala in si želela. 



Ko otroka odrasteta 

Otroka sta sedaj odrasla. Imata mnogo osebnostnih in čustvenih težav, eden se počuti kot ničvredno bitje, ki ni bilo vredno, da bi mu kateri od staršev podaril kakšno minutko svojega dragocenega časa, drugi pa je zašel v droge.  A naj se vrnem k zgodbi o prepletanju poslovnega in zasebnega odnosa, ki se v družinskem podjetju nikoli ne neha. Če se partnerja ne dogovorita v zasebni sferi, da ko odideta iz podjetja, ni več pogovora o poslovnih izzivih, temveč si namenjata čas za negovanje zakona in partnerske zveze, je velika možnost, da bo zveza tudi na daljši rok delovala. Za takšno disciplino je potrebno res veliko volje in moči obeh. V nasprotnem primeru se zgodi, da se eden od njiju ob polnoči spomni, da dva računa še nista bila izdana pa zakaj neki kupec še ni plačal predračuna in ali se je poknjižil včerajšnji potni nalog in drugo, kar spada v pisarno in v podjetje. Oba postaneta nervozna in zaskrbljena, utrujena sta in zaspana, kaj hitro ti poslovni izzivi prerastejo v medsebojno obtoževanje in iskanje krivca, zakaj nekaj ni bilo narejeno. Vse to se lahko dogaja vsak večer ali noč pri tistih parih, ki ne ločijo med strogo poslovno sfero in tem, kje se začne partnersko in družinsko življenje. 



Očitki bolijo 

Imamo tudi situacijo, ko on dela cele dneve, žena je doma in skrbi za vse, tako rekoč je samohranilka, pomaga na primer možu pri organizaciji ali računovodstvu, a za njega njeno delo ni dovolj dobro. Za vsako napako ji očita malomarnost in lenobo, pri tem pa ne upošteva tega, da on lahko tako dolgo dela, ker ona skrbi za otroke in celotno družinsko shemo. Ker on pač nima časa, saj dela, da bo lahko nahranil družino, kot mi običajno rečejo tako zaposleni očetje. Razumem vse te mešane poslovno-zasebne situacije, navsezadnje sem bila tudi jaz ujeta v eno od podobnih zgodb pred mnogo leti in vem, kako peklensko težko je ločiti poslovno problematiko od družinske oziroma od pozicije moškega in ženske kot tiste osnovne celice, ki sploh omogoča razvoj posla in družine. 


Znate odmisliti posel? 

Kljub vsemu bi rada poudarila, da je za negovanje partnerskega odnosa nujno potrebno, da si partnerja vzameta čas zgolj za njiju, da se slišita in negujeta odnos. Ki ne vključuje reševanja poslovnih izzivov, glede katerih se lahko menita naslednji dan v pisarni. Kar spada na poslovno področje, naj se rešuje tam. Prelivanje enega področja v drugo nosi v sebi velike pasti. Lahko se zgodi, da partnerja v sicer kakovostnem odnosu sčasoma zasenči poslovna problematika oziroma težave, okoli katerih se vrtita, in čez nekaj let ugotovita, da sta tujca, ki zvečer in ponoči živita pod isto streho, a kaj več od tega ju ne veže. Pri družinskih podjetjih je izjemno pomembno, da deležniki upoštevajo, kdaj gre za poslovno komunikacijo in kdaj se rešujejo družinske oziroma partnerske dileme. Za takšno ozaveščeno ravnanje so potrebni pogum, čuječnost, skupna vizija na obeh področjih, znatna mera sodelovanja in pripravljenost na sklepanje kompromisov.


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.