Papež Frančišek je pred dnevi proslavil svojih okroglih osemdeset let, seveda, skromno in delovno, kot bi pričakovali za tako velikega nasprotnika cerkvenega razkošja in razsipništva, a kljub temu burno, saj so čestitke z vsega sveta kar deževale, dobri papež pa je številne sprejel tudi osebno. Tudi Slovenca Viktorja Jeromela, ki živi v hrvaškem Prezidu in je za svetega očeta izdelal lesena očala iz 1600 let stare oljke z Brionov. Frančišek, ki se vneto pripravlja na nocojšnjo polnočnico in božična praznovanja, s svojo odprtostjo navdušuje verujoče in tudi nejeverne, a je od leta 2013, ko so ga izvolili na sveti sedež, nemalokrat pošteno razburil številne vatikanske dostojanstvenike s svojimi izjavami in potezami, tako neznačilnimi za pontifikat. Da so njegovi nazori tako široki in bogati, je zanesljivo zaslužno odraščanje, v katerem je poskusil številne radosti življenja navadnega smrtnika, bil je, denimo, ljubitelj nogometa, ki ga spremlja še danes, rad je plesal tango, menda je bil tudi usodno zaljubljen. 



Jorge Mario Bergoglio se je rodil v Argentini leta 1936 kot eden od petih otrok in sin italijanskih priseljencev, železničarja in gospodinje. Duhovništvo ni bilo njegovo prvo poslanstvo, najprej je namreč diplomiral na področju kemijske tehnologije, šele potem je sklenil svojo življenjsko pot zapisati bogoslužju. Še prej je zaman poskušal najti zaposlitev, zato je priložnostno služil denar kot redar v diskoteki. Leta 1958 je vstopil v jezuitski noviciat, po prvih redovnih zaobljubah pa je začel študirati teologijo, ob tej še humanistiko, psihologijo, filozofijo in književnost. Svojo kariero je popestril s poučevanjem na številnih visokošolskih ustanovah v domovini, dokler ni leta 1969 prejel duhovniško posvečenje, pri svojih 33, Kristusovih letih. Pred tremi leti se je po odstopu Benedikta XVI. in hitri izvolitvi okronal s papeškim nazivom: postal je prvi papež iz Latinske Amerike, prvi neevropski papež novega veka in prvi papež jezuitskega reda. Kot prvi sveti oče si je nadel ime Frančišek, menda kot poklon sv. Frančišku Asiškemu. Prav s tem naj bi napovedal novo dobo papeževanja, umeščenost v preprosto ljudstvo, pomoč najšibkejšim in odprtost do različno mislečih. Vzdevek rdeči papež tako niti ne preseneča, saj je v nasprotju s predhodnikom, ki je bil zelo kritičen do islama, Frančišek naklonjen priseljevanju muslimanov na staro celino. 



Odprtost in razumevanje je pokazal celo do istospolno usmerjenih. »Če homoseksualec išče Boga, kdo sem jaz, da bi mu sodil?« je povedal. S kritikami pa nikoli ne prizanaša svojim vrstam – cerkvenim dostojanstvenikom, ki se vozijo v dragih vozilih s šoferji in živijo v razkošnih palačah. Zato se tudi ni preselil v Apostolsko palačo in tudi poletja ne preživlja v papeški poletni rezidenci Castel Gandolfo, še vedno namreč živi v Domu sv. Marte, edinem hotelu v Vatikanu, kjer je z drugimi kardinali volivci stanoval tudi med konklavom. Tam je vedno okoli štirideset ljudi, kar mu je všeč, ker ne želi biti izoliran. Namesto limuzine mu je ljubši javni prevoz, rad ima stik z ljudmi in redno klepeta z mimoidočimi na ulicah. Preprostost, skromnost in ljudskost so načela, ki se jih strogo drži, kajti sv. Peter ni imel bančnega računa, poudarja: »Cerkev je ustvarjena za to, da daje, revščina, ki bi morala biti značilna zanjo, pa nas razlikuje od podjetnikov. Cerkev mora delati s srcem reveža in ne s srcem investitorja ali poslovneža.« Neusmiljen je tudi do predstavnikov sedme sile, ki da s širjenjem lažnih novic in blatenjem svetu povzročajo veliko škode in bolečine. S svojim poslanstvom da novinarji pogosto kujejo teorije zarot, namesto da bi širili pozitivno mišljenje in svetu pomagali do boljšega jutri. Slabe novice se širijo kot strup in neustavljivo zažirajo v družbo, opozarja, branje in širjenje laži pa, v svojem značilno sočnem jeziku, primerja s prehranjevanjem z iztrebki. 



Njegov pontifikat je navdušil vse vernike, razočaral pa Frančiškovo sestro, še edino živo med sorojenci. Maria Elena Bergoglio, ki je dvanajst let mlajša od papeža, obžaluje bratovo izvolitev, a le zato, ker čudovitega Jorgeja neznansko pogreša: »Nisem si želela, da postane papež, ker je zdaj tako daleč stran in ker je to velika odgovornost. Sem pa tudi zelo ponosna nanj. Imeti brata, ki je papež, je božji blagoslov, izraz na njegovem obrazu pa priča o polnosti srca.« Njegovo srce pa naj bi nekoč bilo tudi za dekle, ki se ni hotelo poročiti z njim, zato se je menda tudi odločil za duhovščino. Tako vsaj trdi Amalia Damonte, Frančiškova vrstnica, ki naj bi jo zdajšnji papež pri dvanajstih letih zasnubil: »Nimam kaj skrivati, bilo je tako otroško, čisto. Mislim, da me je zasnubil, ker je želel slediti zgledu svojih staršev in si ustvariti družino. No, pri tistih letih seveda nisva poznala ljubezni, jaz sem jo spoznala mnogo pozneje.« Spomine na mladega Bergoglia so razkrili tudi v katoliški šoli, ki jo je obiskoval, v buenosaireškem okrožju Flores, kjer je tudi živel. Jorge Mario naj bi v odraslih letih pogosto obiskoval svojo prvo učiteljico, sestro Roso, ki je umrla pred štirimi leti, stara 101 leto. O zdajšnjem papežu je vedno pravila, da je bil pravi vražiček, ob vsakem obisku ga je povprašala, ali se je kaj poboljšal.

In ob papeški izvolitvi so vse nune iz nekdanje šole, s katerimi je tudi odrasli Bergoglio redno pil čaj, navdušeno ploskale, prepričane, da je na svetem sedežu bodoči – svetnik.