Dr. Polona Pičman Štefančič prihaja z Gorenjske. Doktorica prava, akademska glasbenica, lepotica, mama – ženska, ki niza uspeh za uspehom in ima poleg vsega čas peči še torte za bolne otroke.

Že kot osnovnošolka je izjemno nadarjena izstopala iz povprečja. O spominih na najstništvo pove takole: »Vstajala sem zgodaj zjutraj in se domov vračala ob enajstih zvečer. Po pouku v gimnaziji sem se namreč vozila še v Ljubljano, kjer sem obiskovala Srednjo glasbeno šolo. To so bili dnevi, ko sem spala po tri ure na dan – in ob enajstih zvečer nisem šla spat, ampak sem delala domače naloge.«

Ob vsem tem je našla čas še za poučevanje flavte, zato je s prisluženim denarjem in Zoisovo štipendijo z ramen staršev lahko vzela veliko breme, na kar je ponosna: »Vse, kar sem dosegla, sem dosegla sama. Ne rodimo se vsi z zlato žlico v ustih, vendar je mogoče vse, če se res potrudiš. Uspeh pride z delom.«

Ko se takole pogovarjava, pomislim, kako iskrena je videti. Popolnoma preprosta kljub vsem dosežkom. Polona je strokovnjakinja na področju e-demokracije. Za svoje diplomsko delo je prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in nagrado Urada Republike Slovenije za komuniciranje, že leto prej je diplomirala tudi na Akademiji za glasbo. Takoj po diplomi se je zaposlila na Ministrstvu za zunanje zadeve kot ataše za Latinsko Ameriko in kasneje na Višjem sodišču v Ljubljani.

Po doktorskem nazivu Pravne fakultete v Ljubljani je prejela še Fulbrightovo štipendijo, ki ji je na povabilo Ohio State University omogočila študij in raziskovalno delo v Združenih državah Amerike v Mednarodni delovni skupini za področje e-posvetovanja in oblikovanje javnih politik. Delni rezultat dela skupine je knjiga z naslovom Connecting Democracy, h kateri je dve poglavji prispevala tudi Polona.

Ko klepetava o izkušnjah čez lužo, se Polona spomni prvega sestanka delovne skupine. Polna pričakovanj je prišla na sestanek, v družbo starejših gospodov, kjer je bila od drugega najmlajšega člana mlajša več kot polovico. »Nekaj časa smo se pogovarjali, razpravljali, nato pa se je eden izmed njih le opogumil in vprašal, kdaj pride dr. Polona. Glede na izkušnje v mojem življenjepisu so pričakovali, da sem stara najmanj petdeset let in povrhu še moškega spola! Nasmejala sem se in povedala, da je to vse, kar dobijo,« navihano pripoveduje Polona.

Ko se je vrnila iz Amerike, sta z možem Markom dobila licenco podjetja Gartner, največje svetovne neodvisne svetovalne hiše na področjih poslovanja in informacijske tehnologije, in odprla njegovo lokalno predstavništvo v Sloveniji.

Ob karieri, možu in petnajstmesečnem sinku se zdi, da v Poloninem dnevu za dodatne aktivnosti preprosto zmanjka ur. »Že v srednji šoli sem se naučila izredno dobro upravljati s svojim časom in za čim boljši rezultat porabiti karseda malo časa in ostalih sredstev. Ta sposobnost pride zelo prav tudi zdaj,« razlaga Polona. Poleg vsega naštetega je namreč še predsednica dobrodelnega društva Sladki nasmehi, ki so ga ustanovile štiri dobre prijateljice. »Vse štiri rade pečemo in smo vedno ustvarjale dobrote ob obmesečnicah naših otrok. Ko je naši skupni prijateljici zbolela hčerka, smo z namenom, da bi ji polepšale dan, v bolnišnico odnesle torto. Veselje in nasmeški cele družine so bili neprecenljivi.« 


*Z zgodbo Polona je na petnajstem Oninem natečaju leta 2011 zmagala avtorica Tadeja Ozebek. Rdeča nit natečaja je bila Navdihujoče Slovenke.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.