Podnebna kriza: Ekstremnih vremenskih dogodkov bo vedno več

Podlubniki so velika družina majhnih hroščev, ki živijo pod lubjem ali v lesu. Glede na telesne značilnosti jih delimo v tri poddružine: lubadarje, beljavarje in ličarje. V Sloveniji živi okoli 90 vrst podlubnikov, največ škode povzroča osmerozobi smrekov lubadar. Zaradi vročinskih valov v juniju in juliju Zavod za gozdove Slovenije predvideva, da bo poškodovanost prenamnožitve v letu 2019 že v sredini avgusta presegla 400.000 m3, kar že sodi v polje naravnih nesreč. Ko klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj povprašamo za mnenje, se najprej obregne ob besedno zvezo naravna nesreča, saj je prepričana, da posledic podnebnih sprememb nikakor ne smemo šteti mednje – niso nas namreč doletele nepričakovano. »Leta 2003 sem bila mentorica doktorandu, ki je v svoji raziskavi dokazal, da škodljivcem višja temperatura, ki se poleti še zvišuje, silno godi,« odgovarja. »Pri škodljivcih, kot je podlubnik, bomo kmalu priča ne le eni, temveč več generacijam v enem letu, kajti vzporedno s sistemskim višanjem temperature zraka zlasti spomladi in poleti teče tudi proces množenja podlubnika. Zato temu, kar se dogaja, ne moremo reči naravna nesreča, to je postalo že – stanje. Ta problem ni od včeraj!« In res, nekdaj je podlubnik vztrajal v dveh generacijah letno, v višjih nadmorskih višinah le eni, a že leto 2015/2016 nam je pokazalo, da so mogoče celo štiri generacije. »Vsaj dvajset let že opozarjamo na neizogibna dejstva,« nadaljuje sogovornica. »Samo vprašanje časa je, kdaj se bo podlubnik razširil na Pokljuko. Ne samo da se v nižini pojavlja več generacij, tudi v višjih legah, kjer bo vse topleje, ga bo mogoče najti vse več.« 

»Problematike vode nikakor nočemo urediti. Nihče se niti vpraša ne, kako bo s hidroelektrarnami v času hidroloških suš. Vode bo primanjkovalo, potrebovali bomo večje jezero z večjo akumulacijo, a strateških načrtov ni. Suša je očitno prevelik zalogaj. Žal bodo problemi, povezani z njo, postali naš vsakdan.« - dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja 

Kjer stranišča splakujemo s pitno vodo 

Podnebne spremembe povečujejo verjetnost, pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih dogodkov, so si edini klimatologi. Glede na to, da Slovenci suš nimamo v kolektivni zavesti in pomanjkanja vode skorajda ne poznamo, ne znamo premišljevati o tem, kako bo, ko ne bomo več živeli v vodnem izobilju. Ker ne poznamo tradicije varčevanja z vodo, so zbiralniki vode prej izjema kot pravilo. Andrej Pečjak, slovenski pionir elektromobilnosti in človek, ki je odmaknjeno vasico Češnjica pri Podnartu na Gorenjskem postavil na avtomobilski zemljevid, s soprogo Jasno živi preudarno, zanju voda ni nekaj samoumevnega. Po njegovem mnenju Slovenija v prihodnosti ne bo imela težav s sušo, bolj s poplavami: »Je pa res, da ob neurjih in poplavah tudi onesnaženje vodnih virov ni redko, ti pa posledično povzročajo težave z oskrbo s pitno vodo.« Vodne zbiralnike pri njih doma poznajo že dolgo. Razlog zanje pa je sila preprost: »Preprosto ni v redu, da stranišča splakujemo s pitno vodo, tudi če je je dosti,« odgovori Andrej. »Voda iz zbiralnikov je speljana v ločeno napeljavo s tehnično vodo, ki je ne pijemo.« Za to, da so pri njih doma napredni predvsem v energetiki, gre zasluga tudi dejstvu, da živijo na deželi, in ne v bloku, imajo dovolj znanja in ne preračunavajo, kaj se jim splača in kaj ne. »Vse, kar imamo, vložimo v izboljšanje naše energetske bilance in zmanjševanje ogljičnega odtisa,« pove Andrej. »Začetki tega segajo še v leta, ko sva bila z Jasno še študenta. V tem prvem obdobju je bil glavni povod za varčevanje z viri predvsem gorenjska varčnost. Šele kasneje, ko sva kupovala prve fotovoltaične module, ki so bili takrat pregrešno dragi, se je varčnost umaknila okoljski ozaveščenosti. Zanimivo je, da vsi tisti moduli iz leta 1988 še vedno delujejo in imajo še vedno 90 odstotkov nazivne moči, čeprav 'strokovnjaki iz rumenega tiska' nenehno opozarjajo na kratko življenjsko dobo fotovoltaičnih modulov.« 

»Mene bolj kot za Slovenijo skrbi za dežele južno od nas, ker se lahko zgodi, da bodo velika območja severne Afrike postala neprimerna za bivanje, sledila bo selitev narodov. To me bolj skrbi kot poplave in menjava vegetacijskih pasov v Sloveniji.« - Andrej Pečjak, pionir elektromobilnosti 

Čofotanje na Tartinijevem trgu 

Drugo desetletje 21. stoletja se nagiba h koncu. Politični parket je poln širokoustenja o pomembnosti prihodnosti naših potomcev. Posege v tudi najbolj filigranska družbena razmerja opravičujemo s tem, da je vse, kar počnemo danes, za dobro naših otrok jutri. A najpomembnejša tema, podnebna kriza, ostaja kognitivna slepa pega. Ne upamo si slišati, da se bo z vsakim korakom globlje v 21. stoletje v Sloveniji zmanjševala količina padavin poleti in povečevala pozimi. Znatne spremembe temperature bomo občutili v vseh letnih časih, predvsem pozimi bo ob koncu stoletja segrevanje še bolj izrazito. V severnem in vzhodnem delu Slovenije bo temperatura pozimi naraščala še strmeje. Daljša in izrazitejša obdobja poletne vročine in suše bodo postala novo normalno. Pretoki rek bodo pozimi in spomladi večji, poleti pa manjši, nekatere reke bodo celo presahnile. Spremenila se bo tudi vegetacija – prevladovale bodo toploljubne listnate drevesne vrste, v Panonski nižini pa celo zimzelene rastline. Dvignila se bo gladina morja in tam, kjer je zdaj v Piranu Tartinijev trg, bodo naši vnuki lahko čofotali. Zmanjšala se bo snežna odeja, pogostejši in intenzivnejši bodo postali ekstremni vremenski pojavi (vročinski valovi, neurja s točo, orkanski veter) in vremensko pogojene naravne nesreče (zemeljski plazovi, poplave). 

»Kdo je sploh še varen pred podnebnimi spremembami? Nihče. Ne glede na to, kje živite, prej ali slej se boste morali spopasti z ekstremnimi vremenskimi pojavi.« 

Članek smo začeli s prenamnožitvijo podlubnikov, ti pa so le droben kosem oblaka hitro bližajočih se sila neugodnih posledic podnebnih sprememb. Ko govorimo o posledicah, uporabljamo prihodnjik, a vidne so že tukaj in zdaj. »Čeprav nisem nikakršen strokovnjak za to področje, lahko potrdim, da se rastlinstvo na Gorenjskem že spreminja,« se zamisli Andrej Pečjak. »Iglasti gozdovi očitno propadajo in najbrž nimajo več prihodnosti pod 1200 metri višine. Marsikdo na Gorenjskem ima trto, tudi mi, o čemer v osemdesetih letih preteklega stoletja nisi mogel niti sanjati. Rastlinje se bo še bolj spremenilo, tudi kmetijstvo se bo moralo prilagoditi višjim temperaturam, bolj viharnemu vremenu in še čemu. Ampak če bo samo to, bodo problemi obvladljivi. Mene bolj kot za Slovenijo skrbi za dežele južno od nas, ker se lahko zgodi, da bodo velika območja severne Afrike postala neprimerna za bivanje, sledila bo selitev narodov. To me bolj skrbi kot poplave in menjava vegetacijskih pasov v Sloveniji.« 

Od ene stopinje Celzija do štirih 

Slovenija bo v 21. stoletju podvržena znatni rasti temperatur, s srednjim razponom od ene stopinje Celzija do štirih, odvisno od scenarija izpustov toplogrednih plinov, zato na vprašanje, kako se bomo Slovenci spopadali s prihajajočo sušo, dr. Kajfež Bogataj najprej poudari, da suša ni enodimenzionalen pojem. »Ena je kmetijska suša. Z njo se lahko spopadamo tako, da zamenjamo kulturo, morda celo nehamo kmetovati ali namakamo tla,« odgovori. »Res pa je, da nimamo namakalnih sistemov, primanjkuje nam zbiralnikov. Zemlje namreč ne moreš namakati neposredno iz reke, vodo je treba imeti pripravljeno vnaprej. Druga suša je tista, ki je povezana s pitno vodo, ki jo pri nas črpamo iz podtalja. Resda ne kaže, da bi nam je zmanjkalo, kajti zaloge so ogromne, vseeno pa bo zaradi s segrevanjem ozračja povečanega izhlapevanja in primanjkljaja dežja postajala vse teže dostopna in s tem dražja.« Ne smemo pozabiti na vprašanje rabe vode v industriji in turizmu. Sogovornica je prepričana, da bi za reševanje problematike potrebovali pametno politiko, ki bi določila kriterije, kdo dobi vodo prvi, če je začne primanjkovati. Nadaljuje: »Problematike vode nikakor nočemo urediti. Nihče se niti vpraša ne, kako bo s hidroelektrarnami v času hidroloških suš. Vode bo primanjkovalo, potrebovali bomo večje jezero z večjo akumulacijo, a strateških načrtov ni. Suša je očitno prevelik zalogaj. Žal bodo problemi, povezani z njo, postali naš vsakdan.« Toliko bolj, če pod drobnogled vzamemo še omenjeno popolnoma utemeljeno zaskrbljenost Andreja Pečjaka. Do leta 2010 se bodo namreč z resno krizo pri dostopu do vode spopadale vsaj štiri milijarde ljudi, posledice pa bomo posredno čutili tudi Slovenci. 

Še več skrajnosti 

Leta 1962 ustanovljena ameriška medijska družba AccuWeather nosi sloves izjemno zanesljivih napovedovalcev vremena. Ker smo ljudje takšni, da veliko raje verjamemo tujim kot domačim strokovnjakom (dasiravno opozarjajo na iste probleme), smo odgovor na vprašanje, kakšno vreme lahko pričakujemo jeseni in pozimi, povprašali njihovega za Evropo odgovornega meteorologa Tylerja B. Roysa. »Ekipa AccuWeather Europe bo napoved za to jesen pripravila do sredine avgusta. Na splošno lahko rečem, da jeseni in zime v prihodnosti ne bodo drastično bolj mile, kot ste jih vajeni. Lahko pa potrdim, da se povečuje verjetnost ekstremnih dogodkov.« Glede na to, da je za nami vročinski val, ki je dodobra prekuhal naša telesa, nas je zanimalo tudi, ali nam bo avgust ponudil še kakšnega. »Po podatkih, ki jih imam na voljo, je grožnja vročinskih valov izjemno majhna oziroma je sploh ni. Če govorimo na splošno, pa so vročinski valovi in valovi hladnega zraka običajen spremljevalec vremenskih vzorcev. V prihodnosti bo takšnih skrajnosti kvečjemu še več. Bomo vsako leto priča rušenju vremenskih rekordov? Ta možnost vsekakor obstaja.« 

200 možganov, 200 županov 

Prostorsko načrtovanje je usodno pri reševanju podnebnih problemov. Opredelitev prostora po merilih tako imenovane klimatske varnosti bi bila nujna, poudarja sogovornica, tudi članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe IPCC dr. Lučka Kajfež Bogataj: »Problem dodatno poglablja preveč občin. Dvesto občin pomeni 200 prostorskih načrtov, 200 možganov, 200 županov in njihovih prijateljev, ki po svoje pritiskajo na prostor. Lokalna samouprava ima pri strateških odločitvah preveliko vlogo, zato bi jih bilo nujno treba spraviti pod državo. Podobne težave so v enem od švicarskih kantonov rešili povsem enostavno. Nevarnosti primerno so obarvali vse obstoječe in bodoče parcele, od zelene do rdeče, glede na to, kako klimatsko varne so. Zelene so bile seveda varne, oranžne mejne, rdeče pa tiste, kjer ni bilo mogoče dobiti gradbenega dovoljenja oziroma je bila gradnja odsvetovana. Lahko si se sicer vseeno odločil zanjo, a si se v primeru nesreče odrekel državni pomoči. Možnosti, kako se lotiti problemov, je tudi pri nas veliko, a žal po koscih, in v enem tednu ne gre.« Glede na to, da se bomo morali v prihodnosti vse pogosteje spopadati s poplavami, Andrej Pečjak pravi, da bi se o njih lahko podučili od narodov, ki že stoletja živijo na poplavnih območjih. »Morali se bomo prilagoditi,« poudari, »saj podnebja ne moremo več vrniti na prejšnje stanje. Prilagoditev pa ne bo ne enostavna ne poceni. Nekatere stavbe bo verjetno treba zapustiti, predvsem se bo treba ukvarjati z regulacijo vodotokov, protipoplavnimi nasipi in akumulacijami.« 

»Ženske so manj odporne proti vročini in tiste nad 50 let med vročinskimi valovi najbolj ranljive. Ko so glede na ogljični odtis v Nemčiji primerjali samske moške in ženske, so ugotovili, da imajo moški trikrat večjega od ženskega. Moškim je blizu maksimizacija, ženskam pa optimizacija.« 

Boj za podnebno pravičnost

Po 21 letih pogajanj so leta 2015 v Parizu oblikovali sporazum, katerega cilj je toliko zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, da povprečna globalna temperatura ne bo višja za več kot dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Veljati bo začel šele leta 2021, podpisala ga je tudi Slovenija. Dolgoročno podnebno strategijo moramo do konca leta 2019 predati EU, ki bo skupno poročilo leta 2020 predala ZN. Ne glede na to, podnebne spremembe s sabo nosijo bolečo lastnost, so namreč izjemno krivične. »Nič čudnega, da mladi vse pogosteje govorijo o boju za podnebno pravičnost,« nadaljuje Kajfež Bogataj, »posledice podnebnih sprememb so namreč izjemno krivične ne samo v nastanku, temveč tudi v reševanju. Kdo je najbolj prispeval k temu, da smo, kje smo? Tisti, ki imajo velike avtomobile, velike hiše, tisti, ki daleč potujejo z letali. Ko iščemo odgovorne, jih je več med bogatimi, ko pa pogledamo k onim, ki so zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadeti, so to revni. Bogati namreč zavarujejo svoja domovanja, po poplavah laže začnejo znova, se laže preselijo, če ugotovijo, da bi jim bilo lepše kje na hribu ... Poglabljanje socialnih razlik je očitno že zdaj. Konkretni ukrepi, ki jih bo prinesel pariški sporazum, pa tega sveta ne bodo naredili bolj pravičnega. Seveda je obdavčitev vzrokov podnebnih sprememb nujna in davek na CO2 obvezen, a je nato treba pridobljeno vsoto uporabiti kot socialne transferje za tiste, ki jih bodo posledice najbolj prizadele.« Poudari še razlike med moškimi in ženskami: »Ženske so manj odporne proti vročini in tiste nad 50 let med vročinskimi valovi najbolj ranljive. Ko so glede na ogljični odtis v Nemčiji primerjali samske moške in ženske, so ugotovili, da imajo moški trikrat večjega od ženskega. Moškim je blizu maksimizacija, ženskam pa optimizacija.« 

Prihodnost bo zelena ali pa je ne bo, je bil eden od napisov na doma narejenem plakatu za shod, ki jih je po vsem svetu zanetila 16-letna švedska aktivistka Greta Thunberg. Ne glede na to, kako zelo radi bi slišali, da le ni vse tako črno, kot se zdi, tudi meteorolog Roys poudari: »Sprašujete me, kdo je sploh še varen pred podnebnimi spremembami? Nihče. Ne glede na to, kje živite, prej ali slej se boste morali spopasti z ekstremnimi vremenskimi pojavi.«