Ko obiščete tuje države, vas verjetno vedno peljejo v slaščičarno. Vas to veseli ali si kdaj želite, da bi vas peljali na sočen zrezek?

Ne, obožujem sladice, vesela sem, ko obiskujem slaščičarne. Pogosto me povabijo lastniki, da bi poskusila njihove slaščice.

Kakšna bo vaša vloga v šovu Masterchef Slovenija?

Gostujoča sodnica bom, spekla bom tudi tradicionalno švedsko torto princesa in tekmovalcem pokazala, kako jo morajo pripraviti in okrasiti.

Vedela sem, da rada pečem in da bi rada imela blog, a nisem imela denarja. Šla sem k sosedom, a jim nisem povedala za svoje težave. Le rekla sem jim, da rada pečem in da jim bom spekla torte, če mi bodo dali sestavine. Tako se je rodil moj blog.   

Vaše sladice so izjemno fotogenične, imate kak nasvet za vse, ki bi želeli pripraviti prav tako lepe torte, a jim ne uspe?

Tudi jaz ne vem, kako bo na snemanju slovenskega Masterchefa na koncu videti torta, nisem sama izbrala vseh sestavin, ne vem, kakšen bo marcipan, nimam vseh pripomočkov, ki jih imam doma v svoji kuhinji. Televizija ni resničnost, mi nekaj pripravljamo eno uro, pokažejo pa dve minuti. Doma naj se ljudje predvsem ne obremenjujejo z videzom slaščic, najbolj pomemben je okus. Nekje moraš začeti in najbolje je, da začneš s tem, da je tvoja sladica okusna. Ljudje morajo biti ponosni, kar koli pripravijo, je mojstrovina.

Obožujete sladice, kdaj mine dan, da ne pojeste niti ene?

Ne, res jih obožujem. Rada jih pečem, jem in delim z drugimi. Prav to zadnje je najboljše.



Vaša slaščičarska kariera se je začela precej nenavadno. Začeli ste peči, ker je bil vaš mož bolan in ste imeli finančne težave, torej bi lahko rekli, da so se vaše rožnate slaščice rodile v ne najbolj rožnatih okoliščinah?

Zelo težko je bilo takrat, moža je zadela kap, bila sva ob podjetje, tudi jaz sem se zadolžila, da bi pomagala, a mi ni uspelo. Imela sem izbiro, lahko bi sedela doma, se jokala in smilila sami sebi ali pa začela razmišljati, kaj še lahko počnem. Odločila sem se za to. Vedela sem, da rada pečem in da bi rada imela blog, a nisem imela denarja. Šla sem k sosedom, a jim nisem povedala za svoje težave. Le rekla sem jim, da rada pečem in da jim bom spekla torte, če mi bodo dali sestavine. Tako se je rodil moj blog. Po enem letu sem bila izbrana za najbolj priljubljeno švedsko blogerko, potem so moj blog opazili sponzorji in tako sem začela služiti denar.

Zanimivo je tudi, da ste disleksični, a kljub temu pišete blog, izdali ste tudi knjige. Še ena ovira, ki ste jo uspešno preskočili?

Rodila sem se na Nizozemskem, potem smo se preselili na Švedsko, nisem končala šole, a sem kljub temu izdala devet knjig, ta, ki stoji pred nama, je prva v angleščini. Morda kdaj kako besedo rečem narobe, kakšno si tudi izmislim, disleksija je tu, z njo živim. Bralcem iskreno povem, da imam disleksijo, nikoli je nisem skrivala. O tem rada povem smešno zgodbo, lahko jo tudi vam. Če v norveščini besedi žlica na koncu dodaš črko d, dobiš besedo vagina. Ko sem torej napisala recept, pri katerem daš krompir v žlico, da ga ne prerežeš do konca, so zaradi moje napake recept v angleščino prevedli takole: dajte krompir v vagino in ga razrežite, pokapljajte z olivnim oljem in dajte v pečico (smeh). Veliko takšnih zabavnih reči se je zgodilo, a smo se pač nasmejali in popravili napako. Nisem kuharica, ki bi hotela učiti in predavati, tudi na delavnicah povem, da nisem profesionalka, rada le delim znanje, ki sem ga pridobila, odkar pečem, to pa je od 12. leta, torej že 38 let.

Ko sem bila majhna, me je mama oblačila v roza in ljubezen do roza barve je ostala. Vedno sem jo imela rada, naredi me bolj veselo. Neki založnik je rekel, naj naredim knjigo z drugačnimi barvami, bolj rjavo, a mi sploh ni bila všeč, to nisem jaz. Treba je delati tisto, kar se tebi zdi prav.   

Imate norveške in nizozemske korenine, odraščali ste v zelo tradicionalnem okolju, menda kot otrok niste gledali televizije?

Res je, doma nismo imeli televizije, nikoli je nisem gledala, zato sem največkrat gledala mamo, ki je pekla. Tako sem se naučila. Moj oče je oboževal sladice in me je vozil v slaščičarno, jaz pa sem si zapisovala okuse. Okusi so mi že vse življenje zelo pomembni. Prav zdaj ko govoriva, v ustih čutim okus vanilje, ker sem se spomnila na torto, ki sem jo jedla v Parizu.

Kako pomembna so za vaše delo družbena omrežja?

Ni pomembno, koliko sledilcev imaš, pomembno je, da jih navdihuješ. Zdaj mi sledi mnogo ljudi, najprej pa mi ni nihče, a moj cilj je že ves čas enak – hočem navdihniti ljudi, da poskusijo pripraviti moje sladice. Mnogi me prosijo, naj jim svetujem, kako dobiti več sledilcev, hočejo se fotografirati z mano in to objaviti, hočejo, da jih omenim na svojih profilih, a jim povem, da moraš najti svoj način, kako pritegniti ljudi, nihče ti pri tem ne more pomagati.

Ali ni smešno, da moramo v teh časih hrano, preden jo pojemo, fotografirati in objaviti?

To je prej žalostno kot smešno. Družbena omrežja ustvarjajo velike pritiske. Res se zamislim, ko me kdo pokliče in prosi, ali lahko všečkam njegovo fotografijo. Nočem všečkati vsega, prav tako mi niso všeč ljudje, ki takoj všečkajo vse moje fotografije, to je res neiskreno. Tudi jaz bi lahko ves dan visela na omrežjih, komentirala objave drugih in v zameno bi oni všečkali moje objave. A nočem, da mi sledijo, ker jaz sledim njim, hočem, da mi sledijo, ker jim je všeč, kar počnem.

Vaše sladice so pastelne, vaša oblačila so pastelna, od kod ljubezen do teh barv?

Ko sem bila majhna, me je mama oblačila v roza in ljubezen do roza barve je ostala. Vedno sem jo imela rada, naredi me bolj veselo. Neki založnik je rekel, naj naredim knjigo z drugačnimi barvami, bolj rjavo, a mi sploh ni bila všeč, to nisem jaz. Treba je delati tisto, kar se tebi zdi prav.