Partnerski odnos brez sporov je torej iluzija?

Partnersko zvezo sestavljata dva različna človeka z različnimi pogledi in željami, zato je normalno, da so med njima včasih nesoglasja in trenja. Zavedati pa se moramo, da se je treba o vsakem nesoglasju čim prej pogovoriti. Stvar, ki se zdi našemu partnerju čisto normalna, lahko mi vidimo popolnoma drugače, a če mu tega ne povemo, ne more vedeti, kaj nas moti, obenem se v nas nabirata jeza, zamera do njega. Počutimo se nerazumljene in neslišane, a nikoli se nismo postavile zase in povedale, zakaj. Partner tako na podlagi svojih domnev ustvari svojo sliko, a resnice ne more vedeti. In tako se lahko naš odnos obrne v povsem drugo smer, zgolj zato, ker se ne pogovarjamo. 


Iskren pogovor – sliši se preprosto, a ko ga moramo izpeljati, je vse prej kot to. Zakaj?

V zaljubljenosti si s partnerjem »beremo misli«, čutimo in vemo, kaj hoče povedati. Ko pa zaljubljenost mine, postanemo pozorni na razlike med nama. Takrat se moramo začeti pogovarjati in usklajevati, da v odnosu ponovno vzpostavimo harmonijo. Iskren pogovor o nečem, kar nam je pomembno, je marsikomu težko začeti, saj se bojimo izgubiti ali prizadeti partnerja, hkrati pa se tudi sami odpiramo v ranljivost. V resnici lahko s pravim pristopom vzpostavimo občutek varnosti in sprejemanja, ki omogoča, da se polno izrazimo, razumemo. In naslednji korak je, ali se o določeni temi tudi strinjava.

Ko čutim, da se v meni zaradi najinega nesoglasja nabira neko čustvo, jeza, preprosto rečem možu: Kdaj bova imela čas za pogovor? In potem ko gredo otroci spat in ko se čustva pomirijo, se pogovoriva in tudi dogovoriva.

Kako najlaže začnemo pogovor?

Zelo uporabna je tehnika postavljanja odprtih vprašanj. Če recimo sprašujemo z iskreno otroško radovednostjo, lahko pomagamo partnerju, da se bo odprl. Naša vprašanja pa ne smejo biti obtoževalna ali zasliševalska, govoriti moramo z umirjenim tonom, brez nalaganja občutka krivde in brez napadanja. Izogibajmo se temu, da se postavimo v nadrejen položaj, češ, jaz imam prav!, saj gre tedaj za dokazovanje moči. Veliko bolj učinkovito je ustvariti okolje, v katerem se oba počutita prijetno in skušata najti skupno rešitev. Tako bosta oba zmagovalca in del istega tima. Gre za metode komuniciranja, ki se jih lahko priučimo.


Metode, ki jih tudi sami uporabljate?

Seveda. (smeh) Tako osebno kot poslovno uporabljam nevrolingvistične in mediacijske tehnike, transakcijsko analizo pa tudi intuicijo. Ko čutim, da se v meni zaradi najinega nesoglasja nabira neko čustvo, jeza, preprosto rečem možu: »Kdaj bova imela čas za pogovor?« In potem ko gredo otroci spat in ko se čustva pomirijo, se pogovoriva in tudi dogovoriva, kako se bova v podobnih okoliščinah vedla v prihodnosti. To je zelo pomembno, saj nama da občutek slišanosti in varnosti. 


Če ne komuniciramo, se počasi odtujimo. To je tudi najpogostejši vzrok ločitev pri nas.

Vsi se nenehno spreminjamo in če se vsak dan dodatno ne spoznavamo, se nekega jutra zbudimo ob tujcu. Odtujevanje se lahko začne z banalnimi nesporazumi, ki se razrastejo do neobvladljivosti, ker smo jih v preteklosti ignorirali. Iz lastnih izkušenj vem, da lahko s pravim pogovorom zacveti veliko partnerskih zvez; nedavno mi je klientka sporočila: »Začela sva se pogovarjati, kot si mi svetovala. V življenju še nisva bila tako povezana, šla sva na čudovito romantično večerjo in bila odkrita kot še nikoli. To je bolje kot zaljubljenost!« Marsikaj se da, če si to želimo in uporabimo prave pristope, če pa iščemo razlike in napake, se ne da prav nič.

Odnosi mi veliko pomenijo, a vseeno ne toliko, da bi sebe pustila na cedilu, čakala predolgo in upala na čudež.

Na sodišču, kjer delate kot mediatorka, si je po vašem posredovanju neki par tik pred ločitvijo celo premislil.

Ja, res je. V odkritem pogovoru sta prepoznala, da imata veliko skupnih interesov in da se ves ta čas nista slišala, tudi ko sta se pogovarjala, se nista razumela, govorila sta različen jezik. In takšni dogodki me res napolnijo z zadovoljstvom in ljubeznijo. 


Koliko pa je pomembno, da v partnerskem odnosu ohranimo sebe? 

Izredno pomembno je, da ostanemo zvesti sebi, da vemo, katere so naše vrednote, saj je to tista meja, do katere lahko gremo. Sama pri mediacijah in terapijah ljudem najprej pomagam, da raziščejo, kdo so, in ko partnerja prepoznata meje, je vmesnega prostora za prilagajanje še ogromno. Vsaka zveza deluje po svoje, nekateri ostanejo skupaj zato, ker si finančno ne morejo privoščiti, da bi šli narazen, imajo prevelike kredite ali pa, recimo, iz osamljenosti. Pri vsem tem pa je pomembno, da so stvari jasne, da vemo, zakaj smo v odnosu. 


Kdaj se vendarle odločimo za razhod, kdaj vemo, da v zvezi vztrajamo predolgo?

Po mojih izkušnjah je vredno določiti neko obdobje in v tem času poskusiti vse, da bi odnos ponovno deloval harmonično. Ko to storimo, pride trenutek, ko se odločimo, ali bomo ostali ali bomo odšli. Jaz sem doslej v življenju čutila konec zvez kot popolno jasnost, mir in olajšanje, brez obžalovanja. Odnosi mi veliko pomenijo, a vseeno ne toliko, da bi sebe pustila na cedilu, čakala predolgo in upala na čudež.

Podarimo pismo, v katerem zapišemo, kaj nam je na njem všeč, zakaj se imamo z njim lepo.

In če si premislimo?

Ta oseba je le en telefonski klic stran. (smeh) 


Smo v božično-novoletnem času. Morda kakšna ideja za darilo našemu partnerju?

Lepo se mi zdi, da mu podarimo pismo, v katerem zapišemo, kaj nam je na njem všeč, zakaj se imamo z njim lepo. Takšna pisemca si lahko vzajemno podarimo večkrat letno, čez čas pa nam pokažejo, kako se spreminjamo, rastemo in zorimo tudi kot partnerji.