Po poroki in porodu se počutim, kot bi mi nekdo ukradel življenje

Živimo za to, da smo svobodni v duhu in da osvobajamo

Draga Melita, vaš zapis je zgovoren predvsem med vrsticami in določeni stavki zarežejo v srce tudi bralca. Zaznavam vašo stisko, občutke brezizhodnosti in ujetosti. Verjetno ste imeli o družinskem življenju drugačne, bolj rožnate predstave. Morda tudi o vlogi moškega, ko gre zares. A vaša zgodba ni tako črna, kot morda mislite. Imate kar nekaj izhodov. Najprej se vprašajte, kako ste se počutili ob partnerju pred skupnim življenjem in kako se sedaj. Je bila med vama močna vez, srčna in dušna povezava, ali bolj seksualna in strastna? Vprašajte ga, kako se on počuti ob vas. S tem bo dobil občutek, da je slišan. Mora tudi on v sebi melje podobno? Moj občutek je, da sta oba trčila ob realnost in da so se vajine predstave o tem, kako naj bi bilo, realizirale drugače, kar je povsem naravno. To je dobro, saj je življenje večkrat skrivnost in malo velikih stvari se odvije tako, kot planira naš um. Dobro je, da se o projekcijah prihodnosti pomenita, kar zna biti zabavno, če pričakovanja predstavita s humorjem.

Kar se tiče dela z dojenčkom in vstajanja, mnogo mamic doživlja isto. Pomembo je, da s partnerjem ohranjata ljubezen do punčke in počasi pričneta odpirati srce za vajino ljubezen. To naredita tako, da se pričneta čutiti. Zdi se, da vašo vez bolj mislite in umsko usmerjate in da dajete premalo poudarka občutkom in čustvom, ki se rodijo, ko ugasnejo besede. Znata biti skupaj v tišini in se le prepuščati drug drugemu? To vam z deklico verjetno uspeva? Partnerja poskušajte mehko božati z očmi, brez navala besed in nerganja. In do njega v sebi ohranjati optimizem in vero. Verjemite, na podzavestnih ravneh bo vaš spremenjen odnos začutil in se ustrezno odzval. Med drugim je razbrati, da gojite do njega zamero, kar čuti. Je le ta upravičena? Sta se za starševstvo odločila po premisleku in želji ali le zato, ker se večinsko tako pričakuje od parov? Ali ste v zadnjem letu v celoti pozabili na vaju dva, na vajino dvojino? To se seveda ob porodih rado zgodi, saj vam primanjkuje energije še zase. A pomembno je, da nekje vidite rešitev. Da v sebi čutite povezavo in nadaljevanje vajine poti. Saj veste, puško je lahko vreči v koruzo. A zapisali niste nič tako alarmantnega. Da pa bi vas varal, je morda prehitro sklepanje. Mora je tudi vaš partner v stiski in ne ve, kako bo poskrbel za vaju dve. V tem smislu je šport lahko način, na katerega partner otrese stres. Niste zapisali, če se čez dan objamete z njim ali če si pošljete kakšna prijazna sporočila. Odnos ni le umska vez, je predvsem vez čutenja in čutnosti. Skušajte ga hipno poljubiti, ko greste mimo njega. Ali ga nežno pobožati po hrbtu. To so blaga dejanja ljubezni, ki več povedo kot tisoč besed. Negujte vajino vez, občutite povezavo. Če vas ima rad, bo vaše signale prebral. Mislim, da morate res preklopiti iz uma in iskati vajino skupno bližino: občutkov, pogledov in dotikov. In počasi bosta našla ritem besed in ritem vajinih notranjih svetov. Za ločevanje je vselej še čas. Graditi mostove pa je vselej težje. Vsaj na krajši rok.