Samozavračanje in samoponiževanje
Pišete, da se počutite odgovorne za dejanja bivše partnerice, ker ni bila sposobna vzpostaviti odnosa z vašima dvema otrokoma in ker se niste dovolj potrudili, da bi, če prav razumem, prevzela življenje v svoje roke. Pravite, da partnerica ni hodila v službo in je ostajala doma. Si je ona sploh želela poiskati službo in se postaviti na svoje noge? Je kaj naredila za to? Se je potrudila vzpostaviti stik z vašima otrokoma? Predvidevam, da je vam bilo pomembno, da bi z njima imela odnos. Ste ji vi povedali, kaj pričakujete od nje? Sklepam, da je bila partnerica odrasla oseba in kot taka sposobna prevzeti del svoje odgovornosti v vajinem odnosu. Slišati je, kot da govorite o mladostniku, ki še ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Morda lahko zdaj razmislite, ali si v prihodnje želite ob sebi takega partnerja.
Zaznavam vaš občutek, da ste se za njeno vedenje premalo potrudili vi. Zakaj menite, da bi se morali potruditi samo vi? Od kod po vašem mnenju izvira to vaše prepričanje?
Z vami si želim deliti še nekaj opazk o občutku krivde, ki ga opisujete. Ljudje se s čustvom krivde ne rodimo, temveč ga razvijemo v zgodnjem otroštvu. Pri tem je ključno, kako so se starši odzivali na otrokovo vedenje, ko je storil nekaj narobe. Če so se ob nekaterih dejanjih pretirano odzvali (kričali, ga žalili ali zmerjali), je lahko razvil pomembna prepričanja o sebi in v skladu z njimi mehanizme samokaznovanja. Prepričanja, ki se recimo lahko glasijo: »Nisem dovolj dober, bolj se moram potruditi, nekaj je narobe z mano«, so povezana z mehanizmi samokaznovanja. Samokaznovanje se v skrajni obliki lahko kaže kot samozavračanje, samoponiževanje in celo kot samopoškodovanje. V teh skrajnih primerih ne govorimo več o krivdi, temveč o preziru in sovraštvu do sebe. Se morda tudi vi, Brane, lahko najdete v tem kratkem opisu?
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: