To ni razuzdanost 

Poliamorija ni promiskuiteta oziroma pogosto menjavanje partnerjev, kot bi kdo od vas, dragi moji, lahko pomislil. Gre za inštitut odkrite ljubezni denimo ene ženske z dvema moškima (ali nasprotno); z njima tudi živi, si deli mizo, gospodinjstvo in posteljo. Običajno velja, da na začetku takšne zveze postavijo pravila in se jih vsi trije držijo, kajti hitro se lahko zgodi, da se poliamorfno razmerje izrodi v nekakšno varanje, menjavanje partnerjev ali skrivanje, to pa ni smisel takšne odprte zveze. Zato so v definiciji poliamorije zelo pomembni konsenz, iskrena komunikacija in držanje pravil, ki dajo smisel tej obliki partnerstva.



Predvsem čustva

Pri poliamoriji ne gre toliko za seksualne zadovoljitve, temveč so v ospredju predvsem ljubezenska čustva. Če rečemo odkrito, gre za ljubezen ene osebe do dveh drugih, in to enako močno, no, vsaj tako poročajo tisti, ki so v takšni zvezi. Gospod mi pove, da obe svoji ženski ljubi in da res ne more dati prednosti eni pred drugo. Tudi njega obe »njegovi« dami ljubita, zato so se iskreno dogovorili, da si vse odkrito povedo, in se zavedajo, da takšna odločitev nosi tudi odgovornost upoštevanja pravil. Ni bilo vedno preprosto, sploh ko sta dami sčasoma postali rivalki, kateri bo naklonil več pozornosti, tako da se je moral kar dobro truditi, da je obema izkazoval ljubezen, a sčasoma se je njihova partnerska dinamika ustalila in začela delovati tako, da so vsi trije srečni in zadovoljni. No, vse to je tudi življenje, kajne?

Partnerji si zaupajo, oblikujejo trdno zvezo, v kateri so vsaj trije enakopravni udeleženci. Seveda so običajno na začetku takšne zveze strah, nezaupanje, ljubosumnost, vendar z ljubečim ravnanjem vseh udeleženih in upoštevanjem postavljenih pravil sčasoma zaživijo polno skupno življenje. Vsi se zavedajo, da ne morejo drug drugemu kratiti drugih spolnih izkušenj, velja pa dogovor, da se o vsem pogovorijo, tudi o čustvih ali željah, ki bi se mogoče komu zunaj njihovega kroga zdele nenavadne ali perverzne.



Ljubiti dva

Verjamem, da se lahko človek enako močno zaljubi v dve osebi in ju ljubi. Če so v tem krogu vsi dovzetni za enaka čustva, se lahko domenijo za »odprto zvezo«, ki jih osrečuje, saj ni treba skrivati ali zanikati svojih čustev. Vendar je okolica do tega pojava še zdaj večinoma negativno opredeljena, zato večina ljudi takšne zveze skriva, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljali primitivnim predsodkom večine. Še vedno zakoreninjeno velja, da ni dovoljeno nič drugega razen zveze moškega in ženske, pa vendar že vemo, da ljubezenskim čustvom ne moremo dirigirati in na silo ukazovati.

V takšnih zvezah se sčasoma pojavi tudi želja po otroku. Kaj storiti, ko je treba opredeliti, kdo bo oče, če je ženska v romantični zvezi z dvema gospodoma? Poznam primer, ko so se vsi trije zrelo domenili, da bo oče otroka partner dva, ker partnerja ena (torej tistega, ki je dlje v ljubezenski zvezi z gospo) to ni preveč mikalo, kar pa ne pomeni, da ni sodeloval pri vzgoji in negi. Nasprotno, ko je bilo treba, je bil z veseljem in oče in mami in varuška »njihovemu« otroku. Držali so se dogovorov, niso se ravno bahali s svojim načinom bivanja in organiziranja partnersko-družinskega življenja in so kar nekaj srečnih let živeli skupaj. Življenje se je nato tako obrnilo, da se je partner ena odselil na drug konec države zaradi poslovne priložnosti, druga dva iz poliamorfne zveze pa sta oblikovala monogamno zvezo ter ju vsaj za zdaj ne zanimajo drugi potencialni ljubimci in romantični izzivi.



Kdo od nas lahko na drugega kaže s prstom?

Kot rada poudarim, naj vsak od nas najprej počisti pred lastnim pragom ter privzdigne svojo preprogo, kajti pod njo se je zagotovo že nabralo veliko zastarele šare, prepričanj in drugih odvečnih smeti. Družba kot celota se spreminja, odnosi pa na mikroravni tudi doživljajo tektonske spremembe, zlasti ob uporabi sodobnih spletnih omrežij in platform za spoznavanje. Napovedujem, da bo tudi v prihodnje vedno več avantgardnih oblik skupnosti, za vse pa velja temeljno pravilo: odprta in poštena komunikacija.

Če ne vključimo predsodkov in tega, da lahko zelo hitro obsodimo vse tisto, kar se odmika od sivine povprečja, lahko razumemo opisane primere, kajne? Če vzamemo na primer zgodovinsko dejstvo, da je bil še pred petdesetimi leti greh, če sta dva živela neporočena, ali še huje, če se je samski ženski rodil otrok, ki je veljal za nezakonskega in so za njim kazali s prstom, je to dandanes v naši »moderni« družbi popolnoma normalno in sprejemljivo. Pa saj pri nas večina parov živi koruzniško in se jih vedno manj odloča za zakonsko ureditev ljubezni. Zakaj ne bi bilo podobno z ljubljenjem več kot ene osebe? Mogoče že čez nekaj let ne bo več tabu. Seveda je vprašanje, ali smo Slovenci pripravljeni na takšne novosti dovolj iskreno in brez pridiganja in nagajanja.