Za odraslost je še kako pomembno, v kakšen čustveni prostor se rodimo, kajne? Zakaj? 

Ker se v tem čustvenem prostoru oblikujemo. Več bo avtentičnega čustvenega prostora za nas, bolj optimalen bo naš razvoj. Ko govorimo o čustvenem prostoru, ne govorimo samo o čustvu ljubezni do otrok, ampak koliko in kako se bomo lahko z njim uglasili. V takih odnosih bo razvijal občutek zase, kar je zelo pomembno za duševno zdravje. V odnosih, v katerih zanj ni čustvenega prostora, se bo prisiljen prilagoditi čustvenim potrebam drugih. Njegove razvojne čustvene potrebe ne bodo zadovoljene in se bo razvil okrnjeno. 

Nekateri svoje otroke odkrito kaznujejo z odtegnitvijo stika, kar je še posebno za mejnega otroka res nevzdržno. 

Kaj v otrocih prebuja največjo bolečino? 

Zagotovo se največ prebujata nesprejemanje in zavrženost. V terapevtskem delu vidim, da odrasli ljudje lahko sprejmejo in predelajo marsikaj, najteže pa zavrženost staršev in njihovo nesprejemanje. Seveda je znotraj veliko primerov, ki se razlikujejo po intenzivnosti. Lahko gre za odkrito zanemarjanje in zlorabljanje, kjer so v ozadju hude travme, kot pri trpinčenju, zasvojenosti staršev, do vsakdanjega nenehnega kritiziranja, nesprejetosti in podobno. Ampak občutek, da nisi dovolj dober za svojega starša, te res zaznamuje. Nekateri svoje otroke odkrito kaznujejo z odtegnitvijo stika, kar je še posebno za mejnega otroka res nevzdržno. In tega ni tako malo, kot se zdi. Takšni ljudje kasneje v odraslosti v odnosih doživljajo veliko stisk in negotovosti. Zlasti v intimnih partnerskih odnosih se lahko dogaja prava notranja drama.


Stresni za otroka so gotovo tudi konflikti med starši. 

Zagotovo. Grobi, nasilni, ustrahujoči konflikti jih močno zaznamujejo tudi v njihovi organskosti. So vir hude travme. Neizrečeni konflikti, ko je na zunaj vse v redu, znotraj pa ni nič v redu, so tudi zelo določujoči. Kajti konflikta ne moremo prikriti, saj se izraža v vzdušju, energiji, nebesedni komunikaciji. Otroci vse to čutijo, vendar ne zmorejo razumeti, kaj se dogaja, in to vzdušje odnesejo s seboj v odraslost. Podobno je kot s čustvi: čustva niso razdiralna, razdiralna so neizrečena čustva. Zato tudi z zakonskim konfliktom (če le ni prehudo in prevečkrat) ni nič narobe. Nemogoče je, da se zakonca ne bi nikoli skregala. Ampak ob starših, ki se pobotajo, otroci lahko dobijo izkušnjo, da čustva lahko uravnavamo, da se po sporu lahko spravimo in da v tem kontekstu konflikt ni ogrožajoč in ne pomeni, da bo kar konec odnosa. V svoji terapevtski praksi sem opazila, da so otroci, katerih starši se »nikoli niso kregali«, kasneje v odraslih odnosih negotovi. Vsak najmanjši spor jih ogrozi in mislijo, da jih bo kar konec. 

Določena mera rivalstva med sorojenci je v odraščanju normalna. Če pa ostane, tudi ko odrastejo, to kaže na nezdrave vloge v izvorni družini. 

Pravite, da je vsa dinamika zakona staršev zapisana v medsebojnih vezeh med brati in sestrami. Lahko to razložite? 

Trditev je bila: kadar se odrasli sorojenci ne razumejo in med njimi ostajajo občutja ljubosumja, zavisti, prikrajšanosti ali drugega vidijo kot privilegiranega, kot nekoga, ki ga je imel eden od staršev raje, takrat njihov odnos kaže nerazrešen zakonski konflikt med njihovimi starši. Določena mera rivalstva med sorojenci je v odraščanju normalna. Če pa ostane, tudi ko odrastejo, to kaže na nezdrave vloge v izvorni družini. Tudi ko odrastejo, to še vedno čutijo in se na žalost ne zmorejo uzreti mimo vlog, ki so jih imeli. Osnovno dinamiko v družini pa ustvarjata mama in oče oziroma zakonski odnos. Tak klasičen primer je denimo mama, ki je zaradi odsotnosti očeta ali njunega prikritega ali odkritega zakonskega konflikta nesrečna, si nezavedno sina izbere za čustvenega partnerja. Sin globoko v sebi čuti, da uravnava mamin čustveni svet, kar seveda sploh ni v redu. Na drugi strani pa je sorojenec (lahko sestra ali brat), ki z bolečino gleda, da ima mama navidezno sorojenca raje. In tukaj se je že vzpostavil prostor za veliko bolečine, grenkobe, zamere, ljubosumje, ki se odnese v odraslost. V bistvu bi starša morala rešiti svoj zakonski konflikt.


Odnosi, ki jih otroci doživljajo, so temelj za njihove odnose z drugimi za vse življenje, kajne? Kaj odnose najbolj uničuje? 

To, da nimamo občutka, da je odnos varen. Ta občutek si pridobimo v temeljnih odnosih, kot je odnos z mamo in očetom. Odnos je res psihofizična izkušnja, v odnosih se oblikuje arhitektura naših možganov, odnos je implicitno učenje in tukaj je veliko implicitnih spominov. Vse to se v odraslih odnosih močno prebuja v nas, ne da bi se sploh zavedali. Pogosto mislimo, da se tako počutimo, ker je partner nemogoč, kriv. V resnici pa gre za veliko naših implicitnih vsebin. Zagotovo odnose najbolj uničuje to, če v njih ne zmoremo biti ranljivi. Ali da za našo ranljivost ni prostora, ker partnerja preveč ogroža, ali pa sami tega ne zmoremo in celo z njo sploh nismo v stiku. Takrat odnos postane samo prostor odigravanja, reaktivnosti in neizmerne bolečine. 

V varnih odnosih s starši lahko razvijemo notranje samoregulativne mehanizme, ki so osnova duševnega zdravja. 

Kaj pomeni varna navezanost na očeta in kaj na mamo? 

Varna navezanost je res največ, kar lahko v življenju dobimo. Potem je veliko stvari enostavnejših. Življenje je preprosto lažje. Varna navezanost se izraža na veliko ravneh, med drugim v naši sposobnosti upravljanja težkih občutij. Temu rečemo sposobnost regulacije afekta. V varnih odnosih s starši lahko razvijemo notranje samoregulativne mehanizme, ki so osnova duševnega zdravja. Varna navezanost na mamo se morda močneje izraža v notranjem doživljanju sebe, svojega telesa, čustev. Varna navezanost na očeta, da je svet varen prostor, v vrstniških odnosih, v varnem osvajanju sveta, če lahko tako rečem. Seveda imata oba starša, predvsem njun odnos, velik vpliv na našo notranjo oblikovanost. Tega ne smemo pozabiti.