Hotel Slon.

Trideset let kasneje, pred šestimi leti, sem se v tem istem hotelu, v sobi, v kateri je divjala nevihta, sama poslovila od svoje velike ljubezni. Vsaj mislila sem, da je velika ljubezen. A je šlo za enako destruktivnost. Zagotovo eden najbolj pametnih, intelektualnih in iskrivih sogovornikov v naši državi. Iz tako urejene in znane družine. S tako lepo zvenečim priimkom. A v njegovem objemu sem se počutila tako samo. Tako prazno. Tako manjvredno. Tako umazano.

(Jaz nimam priimka. Ne pišem se ne po očetu. Ne po mami.

Atai je bilo moje srednje ime. Po ločitvi sem ga začela uporabljati kot priimek. To pomeni, da nimam izvorne družine? Da sem sama?)


Smo hčerke rojene zato, da popravimo mamine napake?

Smo postavljene na identična križišča kot one – in s tem, ko izberemo pravo pot zase, rehabilitiramo tudi njih?

In če je ne izberemo: bodo naše hčerke enako preklete?


Hotel Slon.

Včeraj.

»Včasih te kdo vpraša kaj tako zelo močnega. Tako zelo pravega,« mi reče Vesna Milek. Njen glas je žametno rdeče barve in nosi spomine po ognju in posvečenih kadilih. »Vpraša te kaj takega, da te pretrese do sredice bitja. In ti potem kar misliš, da moraš na to takoj odgovoriti. Da moraš to moč preseči. A v resnici si lahko samo tiho. In rečeš: Hvala za potres. Se usedeš v kot svoje sobe. Ga počakaš. Si vzameš čas. Si tiho. In šele potem odgovoriš.«


Hvala za potres.

Iz srca hvala za pravo vprašanje.

Sedim v sobi. In ga čakam. Tiho sem, ker nimam besed.

Tiho sem, ker čutim.

Hvala, da si tudi v tišini z mano. In me čutiš.

Savina


P. S.

Kot deklica sem ob nedeljah hodila k maši. No, k mašam. Zdaj se v nedeljo pogovarjam s tabo. Z vami. Več božanskega čutim ob teh pogovorih. Ker Bog je zame iskrenost. Golota. Sprejemanje. Prisotnost. To, da si upaš biti, kar si, z vsemi sencami in soncem – in si ravno zato ljubljen ter sprejet. To so zame naše nedelje. Prostor, kjer smo lahko resnične. Kjer se lahko obrnemo vase in smo tako varne, da povemo svojo resnico. Kjer smo prisotne ena za drugo. Ena z drugo. In same s sabo. To je zame svet prostor.


(Se nadaljuje.) 

Pretekli del preberite tukaj. Zgodba pa se nadaljuje tako.