PRINESEL MI JE MEČ

»Kako je bilo na delavnici sambe?« me vpraša dr. Arturo Peal, ko se naslednje jutro peljeva na terapevtsko jogo v njegov aikido center.

»Odlično. A zdaj me spet noro boli križnica. Kar koli naredim, ne morem pozdraviti posledic poškodbe iz prometne nesreče. Kadar koli se gibam in plešem – se mi živec vname. Kadar koli uživam, me bolečina ustavi. In opomni, da nima te pravice. Tega privilegija. Kot da sem kaznovana, kadar sem ženska.«

Arturo potem celotno vadbo prilagodi rehabilitaciji mišice psoas v medenici in raztegovanju vezivnega tkiva okoli križnice. Moja bolečina, ki me v presledkih spremlja že skoraj trideset let, malo popusti. Za 20 odstotkov.

Po vadbi me Arturo gleda. Tuhta. Nato vstane in pride nazaj z mečem.

»Meč? Zame?!«

»Mislim, da ga bolj potrebuješ kot jogo.«

Vadiva aikido. Kot da sem na vzmeteh, skačem okoli njega. In ga napadam.

»Ne bodi v glavi, Savina. Pojdi pod popek. Pojdi v svoj center. V svojo moč.«

Osrediščim se.

»Odstrani me iz svojega prostora! Ne pusti mi, da vstopim v tvoj prostor!« mi Arturo daje navodila. »Pokaži mi svojo moč. Ne umikaj se.«

Sesedem se. Ne morem. Hrbet me boli.

»Ne morem, Arturo. Preveč sem poškodovana. Še bolj me bo bolelo. Predam se.«

»Boli te, ker se ne boriš. In razjeziš.«

»To mi je včeraj sporočil tudi Hudič. Moja senca,« presunjeno ugotovim. »Da se moram razbesneti.«

»Točno to!« vstane in gre.

In pride nazaj z velikim ščitom ter z novim mečem.

»Razbesni se name!« mi reče. »Daj vso svojo jezo ven. Vse, kar si potlačila v svojo križnico, odkar si bila majhna. Tolci po meni. Brcaj vame. Kriči name.«

Nič od tega ne znam. Sploh pa ne kričati.

Vseeno sodelujem.

Malo tolčem. Malo brcam. Nič ne kričim. Tiho sem, kot miška.

»Pojdi v jedro svoje bolečine v križu. Pojdi v levo kost svoje križnice. Iz tam ven začni tolči po meni. Ne boj se zame. Daj ven vse, kar je skrito v jedru tvoje poškodbe.«


(Se nadaljuje.) 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.