To ni vedno preprosto ali prijetno. Zahteva kar konkreten napor in pripravljenost slišati se in razumeti, tudi ko imamo različna mnenja o isti zadevi.


Jeza se samo nabira

Pride par mojih let, mogoče malce starejša, oba polno zaposlena, sicer tudi že babica in dedek. Zdaj odrasla otroka sta že nekaj let na svojem, sama dva pa sta obtičala v veliki hiši na podeželju. Okoli nje je vedno treba kaj postoriti, gospod je spreten retorik, tudi službuje v prodaji in zna ženo pogosto prepričati o svojem prav, čeprav ima svoje in od njega drugačno mnenje, a nekako je on bolj spreten v podajanju argumentov. 

Z leti se je v njej nabirala jeza. Da ni slišana, da mož nima nikoli časa zanjo, ker je bolj poročen s kariero in službo kot z njo, zdaj ko bi lahko uživala drug z drugim, pa prihaja domov pozno v noč. Za vsako malenkost najde izgovor in njeno pritožbo vsakič znova pobije. Počuti se kot osnovnošolka, ki nima pojma o ničemer, čeprav je visokoizobražena ženska v dobro plačani službi. Pravi, da se je včasih sama sebi zdela že malo nora in zbegana, saj ni več vedela, ali je zares ona toliko za luno ob vsaki opombi ali pa je res mož toliko bolj pameten in iznajdljiv. 



Veliki pok

Ja, leta zbiranja jeze, žalosti, da ni slišana, ko soprogu razlaga o lastnih potrebah in željah, hormonska valovanja ob menopavzi, problematika otrok ob izbiranju življenjskih partnerjev, ko so seveda k njej hodili jokat in iskat nasvete ob partnerskih krizicah, so v njej povzročili »veliki pok«. Ni mogla več. 

Zbrala je pogum in moža, ki ga sicer ima zelo rada in sta na videz čeden par, postavila pred boleče dejstvo. Ali gresta k strokovnjaku na pogovor ali se bo moral začeti zavedati posledic svoje egoistične naravnanosti v njuni partnerski zvezi. No, žal ga je šele takšen ultimat streznil in ga pahnil v močan strah, da bi lahko izgubil ženo, ki jo spoštuje, ljubi in si ne predstavlja življenja brez nje. No, to vse sva izvedeli midve z ženo, ko smo skupaj na srečanju odkrivali tančice njune zgodbe. Gospa je jokala kot dež. Že dolgo ji ni povedal, da je še kar nor nanjo, da jo res ljubi in ceni, da mu je žal, ker je ni slišal in upošteval. Ganjena sem ju poslušala. 


Ko sem jima razlagala, da sama vidim partnerski odnos kot dva posameznika, ki sedita v istem čolnu, sta se začela režati, češ da sta poleti res kupila majhen čoln na vesla in sta skupaj veslala ter pri tem pogosto obtičala.


Potrebujemo iskrenost

Če mislite, da je gospa »pokleknila« pred njegovimi izjavami ljubezni, se motite. Ja, bila je čustveno ganjena, a njena prizadetost in razočaranja, ki so se nabirala leta in leta, niso mogli izpuhteti kar v nekaj stavkih in v drobnih trenutkih njegove ljubeče iskrenosti. Tudi če je morda menil, kot je bil do tedaj navajen, da jo bo s sladkimi besedami ponovno zmanipuliral, da bo nehala razmišljati o ločitvi, se je tokrat zmotil. Mogoče je ženi dajalo moč to, da sem bedela nad uravnovešenostjo njunega dialoga, da sem obema dajala dovolj prostora in časa, da sta oba lahko izpovedala svoji zgodbi čeprav iste skupne življenjske poti, in da nisem favorizirala ne nje ne njega, a sem želela, da res iskreno pred menoj izrazita vse, kar sta v preteklosti pogosto pometla pod preprogo. 



Različna, a čudovita

In ven je padlo marsikaj. Od njenega splava, ko sta bila še študenta, in ga očitno ni nikoli res prebolela in jo je še vedno grizel občutek krivde in žalosti, do njegovih očitkov, da je izjemno občutljiva in se odziva na prvo žogo bolj pesimistično in da postane razumno pozitivno naravnana šele, ko ji on razloži ozadje in realna dejstva. Ja, res sta tako različna in tako čudovita človeka!

Ko sem jima razlagala, da sama vidim partnerski odnos kot dva posameznika, ki sedita v istem čolnu, sta se začela režati, češ da sta poleti res kupila majhen čoln na vesla in sta skupaj veslala ter pri tem pogosto obtičala. On je sedel spredaj in če je veslal enakomerno, mu je tudi ona lahko sledila in je čolniček šel v želeno smer. Ko je on malce površno spreminjal ritem veslanja, je ona izgubljala smer. Sta se že sama iz te njune epizode veslanja naučila osnovnega partnerskega pravila, ki ga pogosto razložim, in sicer če »veslamo« skupaj v isto smer, bo odnos med sicer različnima človekoma dokaj zdrav in trden. Če soliramo in eden vesla naprej, drugi pa nazaj, ker sta pač skregana in se maščujeta drug drugemu za različnost mnenj, kaj se zgodi z ubogim razpadajočim »čolničkom«? Potone in oba deležnika raztrganega odnosa morata plavati in iskati razbitine odnosa oziroma njunega čolna, ki je nasedel ali se potopil, ter zbiti bolj trden čoln ali pač preprosto odplavati vsak na svoj konec obale, torej se razdružiti.



Partnerski odnos je timsko delo

Če želimo živeti v zdravem in osrečujočem odnosu, je treba zanj garati in se iz srca truditi, brez fige v žepu. No, seveda, kot v uvodu napisano, to ni preprosto in je kar zagatno, sploh ob dejstvu, da smo skupaj posamezniki, ki smo različni. A unikatnost različnosti lahko presegamo s spoštljivo komunikacijo. Predlagam, da se vsak od nas malce poglobi v iskrenost do sebe. In prosi partnerja oziroma partnerico za odprt in zdrav dvosmeren dialog za iskanje in oblikovanje zdrave vizije skupnega življenja, ki bo oba zadovoljevala. Tako malo je treba. 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.