Pisalo se je leto 1978, ko je sloviti igralec John Cazale umrl za kostnim rakom. Ob njem je dobesedno do zadnjega diha bdela Meryl Streep, nadarjena umetnica, ki ji je Hollywood že takrat napovedoval velikansko slavo in dolgo kariero.

A ko je umrla njena ljubezen, se je zdelo, da je umrl delček čudovite mlade ženske, ki je bila prepričana, da sta bila z Johnom šele na pragu čudovite kariere in ustvarjanja družine ter prihodnosti. Bolezen, ki se je začela izrazito kazati med snemanjem njunega filma Lovec na jelene, ji je nasilno vzela to upanje in jo povsem strla. Pobegnila je k prijateljici v Kanado, da se je ognila radovednim medijem in svobodno zadihala stran od kraja nepopisne bolečine, ko pa se je vrnila na domači Manhattan, je izvedela, da ji je lastnik stanovanja, ki sta si ga delila z Johnom, odpovedal najem. Znašla se je na cesti, na pomoč pa ji je nemudoma priskočil brat in ji ponudil streho nad glavo, predstavil pa ji je tudi dobrega prijatelja, nadarjenega kiparja Dona Gummerja. Po nekaj mesecih sestajanja in dopisovanja jo je umetnik povabil, da se preseli k njemu – in se z njim poroči.



Meryl je brez omahovanja privolila, a mnogi so zakon vnaprej obsojali na propad, prepričani, da igralka še vedno žaluje za Johnom, povrhu pa da se njena kariera tako hitro in strmo vzpenja, da v njenem življenju preprosto ni časa za ljubezen. Tudi njena mati je bila med tistimi glasniki razuma in največjimi dvomljivci, češ, saj bivšega sploh še prebolela ni, zatorej nikakor ne more biti pripravljena niti na zvezo z drugim, kaj šele na zakon. A kako so se vsi motili! Meryl je ravno v tistem času posnela eno prelomnih uspešnic Kramer proti Kramerju in osvojila prvega oskarja; v svoji karieri, v kateri ji še vedno odločno in zvesto stoji ob strani prav Don, oče njunih štirih otrok, in to že štirideset let, je osvojila še dva zlata kipca (Sophiejina izbira in Železna lady), za najprestižnejšo nagrado pa je bila nominirana kar 21-krat, kar je seveda rekordni dosežek. Že seznam njenih največjih uspešnic je izjemno dolg, če naštejemo samo še nekatere, ne smemo izpustiti presežkov, kot so Ženska francoskega poročnika, Moja Afrika, Najini mostovi, Julie in Julia, Mamma Mia! in nadaljevanje, Hudičevka v Pradi, Avgust v okrožju Osage.



Meryl in Don, ki si je prav tako ustvaril zavidljiv status uglednega in zaželenega umetnika, sta starša Henryja, Mamie, Grace in Louisi in kljub uspešni karieri in vsemu blišču, ki se jima vseskozi ponuja, živita kot povsem običajna zakonca, daleč od sojev žarometov. Tabloide puščata praznih rok, kakšen drobec jima ponudita le, ko zvezdnica promovira nov film ali med sezono podeljevanja nagrad, kjer je Streepova venomer v ospredju. Sicer Meryl ni mogoče najti drugje kot v domačem Connecticutu, kjer se v miru pripravlja na naslednje projekte, posveča peki in gospodinjstvu ter svojim sicer že odraslim otrokom, uveljavljenim v glasbeni, igralski in modni industriji, in možu. Brez Dona, rada pove, bi v karieri in divjem Hollywoodu dosegla veliko manj, zato mu je med zadnjim zahvalnim nagovorom, ko je prejela tretjega oskarja, povedala, da ji je tisto, kar ji je v življenju najdražje in kar ceni najbolj, dal in omogočil prav on.