Ena od ljubic se odloči, da se njegove nezvestobe ne gre več. Bodite pozorni: ljubica noče biti več zgolj ena od ljubic in hoče, da je ljubimec zvest le njej, torej da ne skače več od postelje žene do postelj drugih žensk. Seveda ji je prej natvezil, da z ženo že zelo dolgo nimata nobenih fizičnih stikov in da spi že mnogo let v sobi za goste. No, jaz in vi vemo, da to ni res.


Ljubica postavi resen pogoj

Ljubica z izsiljevanjem ni dosegla svojega namena, zato mu sporoči, da ga zapušča in da mu ni več na voljo. Konča stike in se spopada z močnimi čustvi samote, zapuščenosti in izdaje. On vmes ugotovi, da mu točno ta ljubica pravzaprav pomeni več kot zgolj posteljno razkošje, in jo poskuša pridobiti nazaj v svoj objem. Zdaj ima ona moč in mu postavlja pogoje. Eden od njih je seveda, da se mora ločiti in zaživeti zgolj z njo, sicer pač ne gre v resno zgodbo z njim. Je odločna in se zaveda, da nima kaj izgubiti. In tudi potrpljenja nima več dosti, on se bo moral hitro začeti odločati: ali se res ločiti, ženi odtrgati udobje in jo pahniti v njeno novo življenje ali pa tejle odločni ljubici reči, da ga ne bo izsiljevala. V našem opisanem primeru je zmagala ljubica, četudi si je pred leti prisegel, da žene nikoli ne bo zapustil, čeprav jo je redno varal že kmalu po poroki. 



Vojna bivših sedanjih ljubimcev

Moški zbere pogum, se loči, uredi stike z otrokom in vse drugo, kot je zahtevala ljubica. Začneta živeti skupaj kot partnerja. Začne se pekel. Za oba. Ne moreta verjeti, da sta se toliko spremenila, da se zapletata v hladno vojno, ko bi lahko javno uživala svojo ljubezen. 

Poglejmo, kako pride do takšnega stanja. Poprej ljubica in zdaj legitimna partnerica je bila navajena, da je v času, ko je bila skrivna priležnica, od njega dobila en del, a tisti delček je bil takrat le njen in ji je pripadal. Čakala ga je, da jo je poklical, in to je lahko počela vse dneve, ves njen čas je bil posvečen njemu. Tistih nekaj ur na teden sta preživela bolj ali manj med rjuhami, vsakodnevne zahteve stvarnega življenja niso rušile njune ukradene idile. Tega je zdaj konec in nikakor ne ujameta ritma dveh odraslih svobodnih ljudi, ki bi lahko končno zaživela v slogi in sreči. Ah kje, daleč od tega! Ona pričakuje od njega, da se ji bo kar naprej oglašal, sproti ji mora govoriti, kje je in s kom. Vzame si pravico, da vsak večer, ko on pride utrujen domov, pregleda njegov mobitel, češ, kdo te je klical in zakaj. Nadzoruje vsak njegov gib in mu na primer ne dovoli, da bi govoril z dolgoletno prijateljico, ker se ona ob tem počuti jezno in neprijetno. Popolnoma nič mu ne zaupa, saj ve: če je varal svojo ženo in bil z njo, potem bo lahko, po analogiji stvari, zdaj varal njo kot resno partnerico. Tega jo je strah in prežema jo groza ob misli, da bi se ji enako zgodilo, kot je ona povzročila, da se je dogajalo prejšnji ženi. Misli, da bo z nenehno kontrolo to lahko preprečila. Zmota!



Posesivna večna ljubica

Ne vem, kako naj še bolj jasno povem, napišem, sporočim, da z nadzorovanjem partnerja ne rešimo ničesar. Niti nočem razumeti dejstva, da si brskate po intimi telefonske zgodovine, drug drugemu. Na tej točki se moramo povprašati, kam je odšlo zaupanje, ki je po mojem mnenju vezivno zdravo tkivo kakovostnega partnerskega odnosa. Saj veste prastaro resnico: seks se lahko dobi za vsakim vogalom. Če bi on želel varati prigarano ljubezen, ki jo zdaj čuti v ljubici, ki je postala njegova partnerica, bi to lahko kljub njeni nenehni kontroli storil. Vendar se ne namerava znova maltretirati in skrivati, ko bi bil lahko srečen ob njej. A ne more biti. Počuti se izdanega, ogoljufanega. Podrl je zakon, otrok ga obiskuje zelo občasno, bivša žena je prizadeta in ga ignorira, življenje je postavil na glavo, da bi pridobil ljubico, pa je medtem postala »zmaj«. 


Ona bi bila zdaj žena

Kot da še ni dovolj pretresov, želi ljubica postati njegova nova žena, češ da ga bo tako še bolj imela na vajetih. On ne ve, kaj narediti. Svetlika se mu celo misel, da bi vse skupaj pustil in šel v samsko življenje za nekaj časa, a kaj, ko ni tega nikoli izkusil in se boji biti sam, četudi zgolj za eno noč. Misel na to je prava nočna mora. V sebi pa se zaveda, da tako ne bo mogel dolgo živeti, saj trzne na vsak klic, ki ga prejme v prisotnosti svoje drage, in že vnaprej študira, kaj ji bo rekel, kdo je klical in zakaj. Med prijatelje sicer še lahko gre, a ji mora povedati, s kom bo šel in kdaj bo nazaj. Če zamuja nekaj minut, jih posluša, da ni točen in da mu ne more zaupati in da bo najbolje, če kar odide. In takole se čustveno lovita ter mrcvarita.

Ne sodim in ne obsojam parov, ki »visijo« drug na drugem. Vem le, da to ni zdravo, ker ljubiti partnerja pomeni zaupati mu in obenem ne izgubiti sebe. 



Spoštljivo, prosim

Dokler se oba držita dogovorov, ki naj bi jih par oblikoval (jih imate vi?), lahko živita drug z drugim v spoštovanju, slogi, nimata potrebe po nenehnem zasliševanju, skupni prosti čas posvečata zadevam, ki oba osrečujejo, iščeta sinergijo in sodelujeta pri oblikovanju takšnega sloga partnerstva, da lahko oba izpolnjujeta različne potrebe, in to drug drugemu. Saj poznate misel: ko vem, da si ti srečen, sem srečna tudi jaz. In seveda velja nasprotno. Ko vem, da si ti srečna, sem najbolj srečen jaz. Ni tako težko uresničiti takega koncepta, čeprav nam vedno znova nagajajo lastna razvajenost, ego in kdo ima bolj prav. Če zmoremo preseči pritlehno dojemanje partnerstva, smo počasi že na dobri poti, da se dobro počutimo v zvezi, v katero smo vstopili na lastno voljno. Nihče vas ne sili, je pa pomembno, da znate predvideti posledice svojih odločitev in prevzeti odgovornost zanje.

* Melita Kuhar je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.